Piše Marija Švajncer,
bereta Matjaž romih in Lidijua Hartman.
V novi pesniški zbirki, četrti po vrsti, je slovenska pesnica Mojca Andrej razgrnila vsebinsko bogato, izpovedno močno in povedno razkošno poezijo. Naslov zbirke je dvoumen: lahko ga beremo kot besede, ločene s presledki, torej kot sporočilo, da je moč vir pozabe, ali pa skupaj, kakor je navedeno na koncu knjige v kratkih informativnih vrsticah o tem, kdo je še sodeloval pri izdaji te knjige.
Pesnica Mojca Andrej ima vso ustvarjalno svobodo in naj bo torej oboje: človekova moč je zares možnost pozabe, tisto, kar se človeku lahko primeri v življenju, pa je tudi nekakšno močvirje pozabe, pač nekaj, prepojeno z vlago in blatom, razmočena gmota, ki človeka pogoltne. Močvirje je na najnižji točki in čaka, da se človek udre vanj, voda se uleže v luknje, ki jih je pustil, ko je iz blata pobiral zrna.
Zbirka Moč vir je pozabe je razdeljena na tri cikle: na besih besede, lege in od ptic pozabljen. V prvem ciklu je izraženo veliko ustvarjalne moči, metaforične pisanosti in že skoraj čustvene silovitosti, vseeno pa se pesmi ponujajo tudi s posebno globino ter tu in tam z obvladano prizadetostjo. Pesnica se enači s Temido, morsko boginjo iz grške mitologije, ki si je prizadevala za pravičnost in red, pesničina usoda pa je, nasprotno, v tem, da visi v zraku, vendar se kljub ogrožajočemu položaju zmore predajati igri. Požrla jo je pesem in zdaj gnezdi v hiši vseh vetrov. »… ko te pišem / stojim vojaško pokončno / oborožena z vsemi odgovori / počutim se razumnejšo / kot sem v resnici.«
Pesnica je poznavalka duhovnosti in mitologije. Iznenada se znajde na Vrtu, nekakšnem zatočišču, pisanem z veliko začetnico. Tam se dogaja vse mogoče, »kamni v cvetočem Vrtu / moj vulkanski kamnolom / moje besede / splašene in krhke / kot smo mi …« V ciklu lege so pesničini stihi namenjeni moškemu. Tečeta v ritmu in sta povezana v tišini. Bližina se uresničuje v naravi, marsikaj v njej je poosebljeno. Moškega vpraša, ali sme biti volkulja. Ker ta namesto odgovora samo skomigne z rameni, pomisli, kako je slišati tuljenje samote. Njuna ljubezen ima veliko odtenkov, ponuja se tako v impresijah in refleksijah kot tudi preprostih izpovedih: »Morda bi še nocoj preverila / svoji telesi , / ti moje , / jaz tvoje , / preden podvomiva .«
Čeprav se pesnica ne brani tudi nekoliko bolj grobih izrazov, v njeni poeziji vendarle prevladuje izostrena in hkrati nežna liričnost. Občudovanja vredni sta izrazna moč in domiselno povezovanje različnih skrajnosti. V pesmi se vrinejo in se po njih pomikajo živali, in to od pikapolonice, metulja, kobilice, goloba in zajca, pa vse do žirafe, želve in vranca. Ustvarjalka ima svoje verze za naivne, prizna tudi, da kak dan nima navdiha, a resnica je daleč od tega, saj se v svojem pesnjenju kaže kot umetnica in ustvarjalka kakovostne poezije.
Literarno najbolj prepričljiv in estetsko dognan je zadnji cikel od ptic pozabljen. Pesmi, ki so uvrščene vanj, so subtilne in slogovno prečiščene. Izreka jih moški. Slutiti je, da je odgnan od vsakodnevnega življenja, osamljen in hkrati določen z ljudmi, ki skrbijo zanj. Primoran je, da se jim podreja, saj jim je izročen na milost in nemilost. Predvidevati je mogoče, da gre bodisi za nekoga, ki tik pred izrekom življenja izgublja telesno in duševno moč. Čisto mogoče pa je, da cikel govori o stiski, ogroženosti in nerazumevanju ljudi, ki posameznika obkrožajo. Na strani, kjer se je neznanec znašel, so očitni blodnje, brezizhodnost in iskanje. Nesrečnik cepeta, joka in tuli, preganjajo ga prividi in prisluhi. Nikogar ni, ki bi jokal z njim: »tako rad bi odkril / izhod v življenje / a je le slutnja / krč v grlu / ko nimam besed / ne solz«. Iz močvirja pozabe mu ne bo uspelo pobegniti.
Posebnost pesniške zbirke Moč vir je pozabe je tisk, ki spominja na davne, danes že skoraj pozabljene čase, ko so nekateri še pisali na pisalni stroj. Večina pesmi je brez ločil, tista, ki so ohranjena, pa niso postavljena tik ob besedah, temveč šele po presledku. Spoznanja, ki naj bi imela poseben pomen in tehtnost, so natisnjena v ležečem tisku.
V spremno besedo se zmeraj poglobim šele po branju pesniških zbirk ali drugih literarnih ali filozofskih del ter po pisanju ocen, tokrat pa sem komaj čakala, kaj mi bo v njej pojasnil Bojan Sedmak, tudi sam uveljavljen in vsestransko ustvarjalen literat, ter me seznanil s tem, kaj bi bilo o pesnici Mojci Andrej in njenem ustvarjanju treba še vedeti. Seveda je marsikaj najti na spletu, vendar lahko ljudje, ki se poznajo med seboj, povedo veliko več. Sedmak razkrije, da »pesnica razpira prostorske in časovne razsežnosti svojega geniusa loci, prepoznavne kot družbeno in družinsko okolje sodobne ženske s poklicno identiteto profesionalne učiteljice, večkrat tudi na umetniških poteh po različnih prostorjih. Pisec spremne besede med drugim pojasni, da se pesnica v ciklu od ptic pozabljen spominja očeta in njegovega poslavljanja od življenja. Tako kot njen soprog Peter Andrej je tudi Bojan Sedmak znan kantavtor. Poezijo Mojce Andrej ovrednoti za skrbno premišljeno, zrelo in plemenito. Peter Andrej pa je zapisal, da nekje obstaja točka prehoda, in to kot pesem, ljubezen in razsvetljenje; prav v tej točki vidi avtorico pesniške zbirke Moč vir je pozabe. Na zadnji platnici je natisnjena misel Spomenke Hribar, da pesnica velikega formata seže v brezno in brezdno.
Weitere Episoden von „Ocene“



Verpasse keine Episode von “Ocene” und abonniere ihn in der kostenlosen GetPodcast App.








