Ocene podcast

Dušan Čater: Srhljivke

16.11.2026
0:00
8:06
15 Sekunden vorwärts
15 Sekunden vorwärts
Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih. Kratke zgodbe Dušana Čatra so srhljivke v pravem pomenu besede. Bolj kot umori, nasilje, nerazložljive peripetije, ki jih ne manjka, avtor v ospredje postavlja travme iz preteklosti, nepredelana čustva, delovanje človekovega uma, ko ta ne sledi več racionalnemu, ampak krmarjenje prepusti trmi, žalosti, egu. Vsaka zgodba je nedvomno pretresljiva, bolj kot sama srhljiva dejanja in suspenz, ki nas pripelje do njih, pa nam strah v kosti poženejo ljudje in njihovi odzivi na situacije. Srhljivo ni nekaj, kar bi prišlo nad nas od zunaj, ampak pride iz nas, v nas je bilo že ves čas prisotno. Vsaka izmed šestih kratkih zgodb osmišlja popolnoma drugačne življenjske situacije, pripovedovalce in osebnosti, posledično pa zato spoznavamo različne psihološke profile in številne notranje strahove. Prva zgodba Klincman je po zunanjih znakih najbolj očitno srhljiva in napeta, saj vključuje paranormalne dogodke, staro škripajočo hišo in umor. Mlad par se preseli v razpadajočo zapuščeno vilo, kmalu pa Makijevo življenje začne oteževati oranžen maček, zato ga tudi poimenuje Klincman, ki pa se zelo naveže na njegovo punco Leno. Številni neuspeli poskusi, da bi se Maki znebil mačka, ga spravijo na rob norosti, maček je nesmrten in neuničljiv. Lena ga doživlja kot reinkarnacijo svojega umrlega bivšega fanta, skupen sovražnik pa jima je Maki, ki moti njuno intimo. Njena čustva, ki so ob fantovem izginotju ostala nepredelana in potlačena, Leni sledijo tudi več let po tragičnem dogodku, materializirajo pa se v oranžnem mačku. Prva kratka zgodba pravzaprav poda nastavek vsem naslednjim. Bolj kot strah ob klavrnem koncu protagonistov in protagonistk začutimo grenkobo tragičnosti ob razpletu njihovih življenj. Kako negativna čustva, ki pridejo ob izgubi, počasi spreminjajo in razjedajo človeka ter vodijo v notranji razkroj, pa Čater ubesedi v zgodbi Vodnjak. Miha, ki mu je pred šestimi leti na zaledenelem jezeru izginil sin Natan, točno na svoj rojstni dan, se z izgubo ne more sprijazniti. “Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku, vsak dan, ob večeru še najbolj.” Čas zanj ne teče več, še vedno je ustavljen v dnevu, ko mu je skrivnostno izginil sin, kot bi se vdrl v tla. Vse misli usmerja v okoliščine izginotja, kmalu pa ugotovimo, da njegovega notranjega miru ne kazi zgolj neutolažljivost ob sinovi smrti, ampak ima na vesti življenje otroka, ki ga je samo on in brez dokazov sumil za morilca. Vsakdan lahko preživi samo v opoju alkohola ali mamil, zaradi česar sta njegova notranja stiska in nemir vidna tudi navzven, vsem na očeh. Zgodba je zanimiva tudi zaradi družine, ki jo Miha sumi za umor. Gre za stranski motiv, ki pa vendarle uspešno prikaže disfunkcionalen odnos med očetom in starejšim sinom, ki zanj nikoli ni bil dovolj dober. Miha je vso svojo žalost in gnev izrazil s prizadejanjem enakega zločina drugemu očetu, drugi družini. Krog sovraštva, maščevanja in nepotešene žalosti ni bil prekinjen, ampak predan naprej, kar je največja tragika te zgodbe. Čatrovo zbirko preveva splošen občutek osamljenosti glavnih protagonistov. V zgodbi Svinja mlada pediatrinja lovi očete svojih pacientov, jih celo zasleduje, spoznanje in pogled na srečno družinico pa je samo opomin na njeno osamljenost in željo po tem, da bi svoje življenje delila še s kom. V zgodbi Nobena konstanta ni dobra upokojenka Manja ob skorajšnjem srečanju s smrtjo spozna, da je njeno življenje enolično. Njena pomiritev ob komaj opaznih in nič kaj drastičnih spremembah samo še poudari praznino in neznatnost njenega življenja. Na najbolj moderen način in v skladu s sodobnim časom in sodobno tehnologijo pa se na osamljenost odzove Božidar v zgodbi Božji dar, pogovarjati se namreč začne z umetno inteligenco. Avtor ta pogovor poda neposredno, z dobesednim navajanjem njunih okvirčkov s sporočili. Božidar se na začetku počuti neumno, ima se za pomilovanja vrednega: “Zasačil je samega sebe, da se sramuje svojega početja, dialoga s strojem.” Njegovo mnenje o stroju se spremeni, ko ugotovi, da umetna inteligenca kroji odgovore tako, da mu bodo všeč. Avtor z dialogom med človekom in umetno inteligenco opozarja na več problematik. Ljudem nam je všeč, kadar nam umetna inteligenca laska, se z nami strinja in nas hvali, zaradi česar smo bolj dovzetni za nadaljnjo uporabo in pripravljeni zaupati več osebnih podatkov. Osvetli tudi uporabo umetne inteligence za ustvarjanje umetnosti, pri čemer vprašanja o avtorskih pravicah za lastnike teh velikih računalniških sistemov niso pomembna. Božidar večino dneva in noči preživi za računalnikom, vse bolj pa se oddaljuje od žene in svojih otrok, s čimer avtor ponazori ironijo njegove želje po tem, da bi našel sogovornika in da ne bi bil tako osamljen. Hiter tempo kratkih zgodb pa ne ustvarja zgolj suspenza nerazrešenih skrivnosti, tekoče branje avtor ustvarja predvsem z vedrim in lahkotnim slogom, četudi opisuje težke situacije, ki lahko kadarkoli doletijo človeka. Mestoma pogovorni in slengovski jezik protagoniste dodatno osmisli, jih dela iskrene, pristnost nižanja jezikovnega registra pa kaže na to, da Čater dobro obvlada različne načine upovedovanja, usklajene s protagonistovo osebnostjo. Raznolikost sloga še dodatno izostri dihotomije, ki se prepletajo skozi zgodbe: humor in tragičnost, ironija in iskrenost, sovraštvo in ljubezen, osamljenost in bližina. Vsaka srhljivka v zbirki predstavlja košček realnosti, ki nas obdaja, v kateri živimo. Ena izmed interpretacij zbirke kot celote bi lahko bila, da je pomembno, kakšno držo ohranjamo v življenjskih vrtincih – skozi težave se lažje prebijemo s kančkom humorja in samoironije. Spet drugič bi lahko v zbirki prepoznali neskončnost nerazrešenih travm, ki se samo prenašajo in prenašajo in širijo sovraštvo. Ostanimo pri prvi. Ohranimo vero v življenje, ki je dobro.

Weitere Episoden von „Ocene“