Ocene

NAPOVED: Sinoči je bila druga premiera igre Sto nas je švedskega dramatika Jonasa Hassena Khemirija na odru Male Drame; prva je bila septembra v Mestnem gledališču Ptuj. Gre za koprodukcijo obeh gledališč pri prvi slovenski uprizoritvi igre Sto nas je v prevodu Mite Gustinčič Pahor, režiji Petra Petkovška in ob dramaturgiji Eve Kraševec. Nastopajo igralke Kaja Petrovič, Liza Marijina in Zvezdana Mlakar, poroča Tadeja Krečič, ki je bila včeraj na premieri. • Režiser: Peter Petkovšek • Prevajalka: Mita Gustinčič Pahor • Dramaturginja: Eva Kraševec • Lektor: Simon Šerbinek • Scenografinja: Sara Slivnik • Kostumografinja: Gordana Bobojević • Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak • Koreografinja in asistentka režiserja: Leja Jurišić • Avtor glasbe: Peter Žargi • Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič Igralska zasedba • Kaja Petrovič • Liza Marijina (k. g.) • Zvezdana Mlaka

Letos je odlično leto za grozljivke in to dokazuje tudi Druga mamica, zadnji letošnji predstavnik tega žanra. Film je sicer inovativen tako na vizualni kot na narativni ravni, a vseeno sodi med slabše letošnje izdelke, saj mu zmanjka tempa, logike in nenazadnje tudi vsebine. Nekaj prizorov proti koncu se zdi na silo stlačenih v zgodbo, da pride do poldruge ure trajanja. Osrednji koncept filma je strašenje oziroma demonska obsedenost, čeprav ozadja nikoli ne razloži do potankosti. Spremljamo tričlansko družino, v kateri ima mlada hčerka Bella namišljeno prijateljico, tako imenovano Drugo mamico, s katero se ponoči igra v svoji sobi. Ta entiteta prevzame podobo ljudi, najpogosteje dekličine matere, vendar v mimikriji ni zmeraj povsem prepričljiva, kar film pogosto izkoristi za podobe groze. Druga mamica vse močneje zahteva, da jo Bella, kot pravi, »spusti v srce«, s čimer bi jo najbrž prevzela. Družina že kmalu ugotovi, da je nekaj narobe, vendar jim Druga mamica sledi tudi, ko zbežijo iz hiše in poskušajo najti pomoč. Tako kot pri mnogih grozljivkah velik del zapleta temelji na nelogičnih odzivih likov, ampak Druga mamica to nadomesti s strašljivimi podobami in predvsem z odlično igro Jessice Chastain. Ideja strašljivega starša je v grozljivkah pogost motiv, ki se ga med klasikami najbolj spomnimo iz Hitchcockovega Psiha in Kubrickovega Izžarevanja, v zadnjih letih pa sta najbolj izstopala Podedovano zlo v režiji Arija Asterja in Babadook, ki ga je posnela Avstralka Jennifer Kent. Pri vseh naštetih delih je starš povod za grozo in zlo, pa čeprav so vzroki povsem različni – od klasično freudovsko toksičnega razmerja, do alkoholizma, žrtvovanja družine v službi demonov in predelovanja travme. Druga mamica pri tem izstopa, a ne na pozitiven način. Bella se pravzaprav začne igrati z Drugo mamico, ker njena prava mama zanjo nima časa, saj je karieristka, ki ima poleg tega še ljubimca. Pri tem film ne išče subtilnosti ali ponudi razlag, temveč vztraja pri problematičnem družbeno-političnem sporočilu. Za nameček film na koncu na preživet in zlajnan način problematizira tudi vlogo Bellinega očeta. Nekoliko bolje se obnese pri prikazu groze nečesa zunanjega, kar vdira v družino in skuša zapeljati otroka. Tukaj se seveda slikajo primerjave z animiranim filmom Coraline in njegovo literarno predlogo, kjer imamo prav tako demonsko bitje poimenovano Druga mama, ki hoče zapeljati naslovno junakinjo. Po drugi strani prikaz čustvenega izsiljevanja, ki ga entiteta v podobi Jessice Chastain vrši nad otrokom, spominja na fenomenalno predstavo Glen Close v Usodni privlačnosti. S slednjim si film deli še eno nenavadno vzporednico, saj se pri obeh številni najbolj srhljivi prizori odvijejo podnevi, kar je pri grozljivkah redko. Druga mamica je zaradi vsega opisanega zanimiv film, ampak ne glede na to, kako dobro Jessica Chastain upodobi pošast, ne bo prevzela krone najbolj demonske filmske matere, ki jo tudi tri desetletja po premieri Carrie še zmeraj nosi Piper Laurie za upodobitev versko blazne Margaret White – tudi Samantha Sloyan, ki lik upodobi v sveži Amazonovi televizijski seriji, ji ne seže niti do kolen. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič, iz oddaje Gremo v kino.

Piše Miša Gams, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Novinar in pisatelj Marko Radmilovič, dobitnik Ježkove nagrade za radijsko oddajo Zapisi iz močvirja, ne prihaja iz Begunj na Gorenjskem, kot bi kdo mogoče sklepal po osrednji temi romana Goveja turneja, temveč iz štajerske Svečine, kjer je skupaj z bratom ustanovil produkcijsko podjetje Kino Svečina, katerega filmografija šteje več kot sto naslovov. Pohvali se lahko tudi s strastjo do dokumentaristike, glasbe in pisateljevanja. Po romanesknem prvencu Kolesar izpred šestih let sta izšla še zbirka satiričnih kolumn iz radijske oddaje Zapisi iz močvirja 2022-2010: naprej v preteklost in znanstvenofantastični roman Kekec štiri, ki na inovativen način oživlja Vandotove like. Svoja dela o “nevralgičnih točkah slovenstva” je Marko Radmilovič nadgradil z nadvse duhovito domišljijsko epopejo Goveja turneja, ki bi zaradi prepričljivih geografskih opisov in antropoloških ugotovitev prav lahko predstavljala povsem realističen prikaz turneje glasbene skupine, ki se na začetku februarja 2021 odpravi na pot do Sarajeva, Budimpešte in Dunaja. Med njimi je tudi osrednji lik – zadolženi glasbenik, ki pri mašah igra klarinet in sanja o neodvisnem življenju daleč od župnišča. Tribute band ansambla bratov Avsenik vsem vpletenim pomeni možnost hitrega in poštenega zaslužka in glasbeniki, ki so bili prej vajeni nastopanja na vaških veselicah in v disko klubih, se z ukradenimi kostumi in lasuljami skorajda čez noč prelevijo v člane slavne narodnozabavne skupine. Vmes staknejo korono, se zaradi nasprotujočih si značajev na smrt sprejo, vendar jim pod taktirko slovenskih veleposlaništev v okviru praznovanja kulturnega praznika le uspe nastopati po Balkanu in srednji Evropi. Čeprav so geografski opisi njihove poti nadvse natančni in ponekod celo poetični, kar je odlika pisatelja, ki kot prekaljen motorist na svojih vožnjah občuduje pokrajino okoli sebe, pa zgodba zaradi dramatičnosti dobiva vse bolj nadrealne in zgodovinsko nekorektne razsežnosti. Ko ekipa glasbenikov v zasneženi pokrajini prespi v Kanu klubu v okolici Sanskega Mosta, jih srbski četniki sredi noči s puškami prisilijo v igranje starih uspešnic. Čeprav so bili ukrepi v času korone v Bosni in Hercegovini precej bolj mili kot v Sloveniji, bi si vendarle težko predstavljali skupino oboroženih četnikov, ki glasbenikom zapleni kombi in se poda za njimi po balkanskih mestih. Prevozna sredstva imajo v knjigi sicer zelo veliko vlogo, saj jih nadobudni glasbeniki nenehno menjavajo, vmes pa se zadenejo z drogo, ki zaradi vkleščenosti v sistem avtomobilskega ogrevanja izpuhti v zrak, kar sproži niz znanstvenofantastičnih vizij, ki se nato pojavijo vsakič, ko se protagonisti znajdejo v stanju izčrpanosti in stresa. Kar je pri tem najbolj zabavno, je prav nedolžna otroška domišljija, ki ji Radmilovič pusti prosto pot z opisi orade s čelado, dvoglavega črva, breznogega noja, pingvina z glavo bogomoljke in krompirja s številnimi viticami in očesci, ki zaživijo kot vesoljska verzija članov skupine v vsem svojem pravljičnem sijaju. Na vsako vprašanje imajo ta nenavadna bitja svoj odgovor, ki spominja na odgovor kakega razsvetljenega guruja. Na vprašanje o nesmrtnosti oziroma času na primer ponudi filozofski uvid: “Mi zgolj vidimo čas takšen, kot je v resnici. Najlažje bo, če si predstavljaš mozaik. Sestavljanko. Čas je sestavljen iz neskončnega števila trenutkov, ki vsi obstajajo po vsem vesolju istočasno in ves čas ter povsem prostovoljno. Ko trenutek mine, ne pomeni, da izgine.” Kljub nenehni tekmi s časom, saj so njihovi nastopi zgoščeni okrog 8. februarja v razmaku več sto kilometrov, pa štajerski “Avseniki” ne izgubijo smisla za humor … Čeprav jih poleg četnikov začne preganjati tudi skupina Rolling bones, ki ji slučajno ukradejo nastop v neki beznici sredi Budimpešte, ohranijo zagon vse do Dunaja, kjer njihova iznajdljivost prestane največjo preizkušnjo. Največja odlika romana Goveja turneja so poleg napete zgodbe tudi nekonvencionalni zabavni dialogi, s katerimi je Radmilovič razgalil svoje junake kot preproste ljudi, ki ob stiku z avtoritetami dobijo zagon, da branijo svojo “kulturo”, včasih sicer na pretenciozen, a domiseln način. Takšen je poleg spopada s sarajevskimi filmskimi režiserji, katerim predočijo prednosti slovenske narodnozabavne glasbe pred sevdahom, tudi prizor, ko Tribute band ansambla bratov Avsenik blizu Livna z avtom trči v divjega konja in jih policaj sprašuje o vsebini vrečk, napolnjenih z belim prahom: “Ne, to je naš … pralni prašek. Ne švercamo.” “Kaj Slovenci res mislite, da je Bosna tako zaostala, da pri nas ni mogoče kupiti pralnega praška?” “Ne, to ne. Mi smo ansambel. Na turneji.” “Na kakšni turneji?” “Na goveji turneji,” je rekel Mik. “Za noše rabimo poseben detergent. Redek. Specialen, za narodne noše.” Bralcu in bralki se tako ob prebiranju romana Goveja turneja sestavlja nov mozaik pogledov na narodnozabavno glasbo, ki ob razbijanju stereotipov sprošča naval najrazličnejših čustev: od ironične zajedljivosti do orgazmične psihedelije, ki meji na stanje kolektivne psihoze. Tovrsten preplet dokumentarističnih podatkov, kriminalke, znanstvene fantastike, poezije in potopisa, je v slovenskem literarnem prostoru zagotovo med najbolj redkimi in obenem podcenjenimi žanri. Upamo, da bo Marko Radmilovič nadaljeval v zastavljeni smeri in prek literature obudil še kako “nevralgično” točko slovenstva.

Piše Sanja Podržaj, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Anjuša Belehar živi v Pragi in tam se odvija tudi dobršen del njenega literarnega prvenca Downtown down, hibridnega dela, ki združuje prozo in poezijo. Lahko bi mu rekli tudi roman v pesmih. Ustavimo se najprej pri naslovu, ki je – pomenljivo – v angleščini. Downtown je beseda, ki označuje mestno jedro, njegovo srce, kjer se običajno nahajajo vse pomembne ustanove, tako kulturne kot poslovne, tam je tudi vozlišče javnega potniškega prometa. Je kraj, kamor se vse steka. Dodatek down, dol, poudari gibanje navzdol in res, prvi del romana, ki je naslovljen enako kot roman, nas potegne v spiralo, ki nezadržno vleče proti dnu. Prvoosebna pripovedovalka in protagonistka romana namreč žaluje za več izgubami. Njena najboljša prijateljica Nina je naredila samomor, z njeno smrtjo pa se je razpustila tudi skupnost priseljencev, katere središče, njihov lastni downtown, je bila prav Nina. Mesto se spremeni – Praga, nekdaj tako domača, je ne samo prizorišče te izgube, temveč postane tudi vsakodnevni opomnik nanjo. Spomini se raztezajo čez njene ulice, bare, klube in stanovanja. In ti spomini režejo, da se pripovedovalka pred njimi vse bolj zapira v svojo malo garsonjero, v samoto in tišino. Praga postane down town – žalostno mesto, v katerem je down (žalostna) tudi pripovedovalka. Hitro lahko ugotovimo, da gre za avtofikcijo, saj ji je ime Anjuša ali Anja Urška, kot je ime tudi avtorici, prav tako si delita izkušnjo življenja v tujini, bivanja brez korenin in med vsaj dvema jezikoma. Ker ne gre samo za pripoved o tem, kako je bilo, temveč predvsem za izpoved, pogled v pripovedovalkino notranjost, je hibridna in eksperimentalna forma, ki združuje prozo in poezijo, zelo ustrezna izbira. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bo branje tovrstnega besedila zahtevno in da bo razdrobljeni pripovedi težko slediti, ni tako. In čeprav preskakujemo med dvema pripovednima linijama, sedanjostjo in spomini, pripoved pa je fragmentirana, nelinearna in polna zamolkov, je izredno jasna. Avtorica se ne zavija v metaforiko ali v besedne igre, besedilo je neposredno, jezik skorajda vsakdanji, zato pa začutimo pristnost in iskrenost. Ta učinek je še močnejši zaradi vloženih dnevniških zapiskov, transkripcij zvočnih posnetkov in zapisov izjav članov razvezane praške družine. To so že omenjena Nina, potem pa še Nadina, Filip, Jurko, Aljaž, Alex, Srle in Lale. O njih kot posameznikih sicer ne izvemo kaj dosti, pripovedovalka pa izpostavi, da nekateri med njimi niso govorili veliko o sebi ali svoji preteklosti. Vendar se to niti ne zdi tako zelo pomembno, saj gre bolj kot za posameznike za neko skupnost in to, kar si med sabo delijo oziroma so si delili nekdaj. Pripovedovalka govori predvsem o občutku bližine, pripadnosti in domačnosti. Oni so tisti, zaradi katerih je tujina za hip postala nov dom. Po Ninini smrti jih večina zapusti Prago, saj jih poti že vodijo drugam. Anjušo vse te izgube ohromijo, ali bolje, ohromi jo strah pred nadaljnjimi izgubami. Žal pa to na nek način ohromi celoten prvi del romana, saj se drug za drugim vrstijo pripovedovalkini čustveni zlomi, kar kmalu postane monotono, na trenutke tudi patetično. Morda je bil namen, da se bralka ob tem počuti tako utrujeno, kot se počuti pripovedovalka romana, a prvi del romana bi nedvomno lahko bil krajši, pa bi še vedno prikazal njeno stisko. Trdna oporna točka v pripovedovalkinem življenju je K., prav tako prišlek, ki živi v Pragi a se nekoč želi vrniti v rodne Atene. Med njima je ljubezen, ampak, ali je to dovolj? To je vprašanje, s katerim se roman ukvarja v drugem delu, naslovljenem Upside down. Ta del predstavlja nov začetek, pripovedovalka se ne ozira samo v preteklost, ampak razmišlja tudi o prihodnosti, vzdušje je bolj poživljajoče. Če je bil v prvem delu občutek, da skupaj s pripovedovalko tonemo navzdol, drugi del daje občutek dviga. Anjuša tudi sama zapusti Prago, preseli se v Budimpešto in se v mesto dobesedno zaljubi. Tudi če tam (še) nima mreže ljudi, se počuti kot doma. Bere, raziskuje in razmišlja o ljubezni do mesta – je mogoče, da je ta močnejša od ljubezni do človeka? In kaj je tisto, kar nas na določene kraje veže tako močno, da bi se raje razvezali od bližnjih, kot da bi odpotovali? Po obdobju negotovosti v razmerju s K. se on le odloči, da bi poskusila skupaj zaživeti v Atenah. A medtem ko on že načrtuje to prihodnost, se Anjuša vse bolj staplja z novim mestom in se boji dneva, ko ga bo morala zapustiti. Sila prostora je včasih močnejša od sile med ljudmi. V drugem delu posebej izstopa zgodba Raje, v kateri pripovedovalka najde vzporednico svoje zgodbe. Raja je mama Anjušine najemodajalke v Budimpešti, tudi sama priseljenka. Iz Rusije jo je v madžarsko prestolnico vodila ljubezen, a ljubezen ni bila dovolj, da bi se Raja v novi domovini počutila zares doma. Mreža ljudi, ki jo je spletla v svojem rojstnem kraju, se je s selitvijo skrčila na enega človeka. Morala se je naučiti novega jezika in zaradi diskriminacije pozabiti starega. Hčerki nikoli ni razkrila svoje ruske plati, dokler ni zaradi demence začela pozabljati madžarščine. Anjuša v ljubezenski zgodbi Raje in njenega moža vidi svojo ljubezensko zgodbo s K. oziroma vse nevarnosti zanjo, če bi mu sledila v Atene. Predstavlja si različne scenarije svojega življenja v Grčiji in v nobenem ni srečna. Sprašuje se, ali bo zmogla, tako kot Raja, vse življenje prevajati tudi svoja najbolj intimna čustva. In ne nazadnje tudi to, ali bo zmogla zares pognati korenine, ali si tega sploh želi. Do Aten z Anjušo ne pridemo, konec je odprt in ne izvemo, kako se je razpletla prihodnost med njo in K., hkrati pa imamo občutek nekega zaključka, saj se zdi, da je pripovedovalka iz začetnega kaosa, v katerega jo je pahnil niz izgub, prišla do nekakšne pomiritve. Medtem ko so skozi celoten roman njene misli preplavljale podobe preteklosti in prihodnosti, na koncu zapiše: »Kar v redu sem. Tudi ko gledam gumb za nov začetek in dokončen konec, ki sem ga po vsem tem času končno našla. Najpomembneje je, da vem, da obstaja. Da je ves ta čas obstajal – točno na sredini med gumboma za previjanje naprej in nazaj.« Drugi del romana je vsekakor močnejši, saj je veliko bolj pester, zanimiva so predvsem protagonistkina razmišljanja o sili prostora in o podobnostih z Rajo, medtem ko je prvi del s preigravanjem motivov izgube in izgubljenosti precej enoličen, s tem pa na trenutke zapade tudi v patetiko. Prednost romana, ki je napisan v nekonvencionalni formi, je prav to, da ta forma ni sama sebi namen, temveč poudarja občutje, iz katerega se pripovedovalka izreka. Ritem besedila še dodatno poudarja občutke razdrobljenosti, negotovosti in strahu v prvem delu, v drugem pa tudi evforijo, pričakovanje in nazadnje pomirjenost. Kljub monotonosti prvega dela, ki bi lahko bil manj obsežen, je Downtown down iskren in prepričljiv prvenec.

Piše Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Nejc Pohar je kulturni javnosti znan kot kolumnist, premišljevalec filma in režiser. Zbirka Čka je njegov pesniški prvenec. Kaj neki pomeni beseda »čka«? Če pesmi beremo zaporedoma, od začetka do konca, bi nam na misel lahko prišla tipična okrajšava besed v ljubljanskem slengu. V tem primeru bi to bila okrajšava besede »pička«. Prvi sklop pesmi je namreč posvečen Ljubljani in njenim četrtim. Klišejsko je poeziji filmskega ustvarjalca pripisovati montažo, pa vendar se povezavi tokrat ne moremo ogniti. Vsaka vrstica je stavek zase, brez velike začetnice in brez pike, posamezne vrstice pa so zmontirane v drsenje podob, utrinkov, vtisov, občutij in sodb v okviru pesmi, ki obravnavajo posamezno četrt. Ko jih beremo, imamo občutek drsenja skozi mentalne prizore pesemske epizode, ki so hkrati nekaj analognega dokumentarnemu ali kratkemu filmu. Vendar pa poezija znatno razširi možnosti izraza glede na cilje. Skozi nostalgijo, obžalovanje, spominske utrinke in nove vtise ter intelektualne domislice nas verzi popeljejo v čas epidemije in atmosfero tedanjega mesta. To je bilo, če gledamo nazaj, v tistem trenutku sredi zgodovinske transformacije, po kateri se je znašlo v svetu še veliko hitrejše gentrifikacije in očitnih sumljivih poslov, pri katerih se briše meja med javnim in zasebnim, legalnim in ilegalnim. Kar je prej brbotalo pod površino, je mesto zdaj preplavilo. Prazne ulice tistega obdobja pesniku odpirajo obzorja refleksije, prežete s tesnobo in napetostjo trenutka, v katerem se že pojavljajo slutnje in kjer se zaradi izgube prihodnosti zdi izgubljena tudi preteklost. Pesmi so pospremljene s posameznimi fotografijami urbanih prostorov in v njih pa se odraža tudi kontrast med središčem in periferijo. Ta del zbirke imamo lahko za izrazito pomemben literarni dokument nekega obdobja. Pesmi imajo sicer nezglajene robove, ne ukvarjajo se z lepimi manirami usklajenosti med registri in zaokroženim estetskim učinkom ter se ne ogibajo jezi in komentarju. V nadaljevanju spoznamo izvor naslovne besede čka. Nejc Pohar se poigrava z idejo pisanja na tipkovnico, ki izgublja črke, denimo »r«, ter raziskuje nove zvene in pomene. Tako dobimo besedo »čka«, ki pa je morda še zmeraj referenca na besedo, omenjeno na začetku, kar morda potrjuje tudi mesto v prvem sklopu pesmi. Tu se pisanje osredotoči na zvočnost, pri čemer ima pomen izpeljano, vendar ne irelevantno vlogo, saj izpustitve in zdrsi še vedno o čem govorijo ali, bolje, na kaj namigujejo oziroma vsaj odpirajo polja namigov. Eden od delov zbirke je znanstvenofantastična zgodba, zapisana v dolgih prostih verzih – povedih. Izreka jo subjekt iz prihodnosti, ki s pomočjo tehnologije posreduje poezijo v preteklost. Gre za teoretskofikcijsko slavljenje pesniškega jezika, ki na trenutke deluje performativno navdušeno, kot smo vajeni pri kontinentalni misli, hkrati pa opozarja na specifike in zmožnosti pesniške govorice v primerjavi z običajno. V enem od sklopov najdemo pesmi, posvečene slovenskim pesniškim sodobnikom in sodobnicam, na koncu pa še pesem, posvečeno Domnu Prevcu in njegovi skakalni dejavnosti – kratko elegijo o fenomenu smučarskega skakanja in Prevčevem mestu v njem. Čka je zbirka omnibus, zbirka, v kateri najdemo končano zbirko in nedokončane zbirke, o kateri je zaradi velikih notranjih razlik težko podati celostno sodbo. Upira se zaokrožitvi, vsekakor pa je v svoji mnogoterosti izjemno zanimiva. Na koncu pa se nam zdi prvi sklop pesmi o Ljubljani najbolj dragocen in pomemben, eden najpomembnejših sklopov slovenske poezije zadnjih let.

V kinematografe je prišel Hotel Alkohol Jana Cvitkoviča, črna komedija o treh pacientih, ki zapustijo psihiatrično bolnišnico in se odpravijo proti morju. Film ima za seboj dolgo pot do uresničitve: režiser je že leta 2023 povedal, da je scenarij pisal sedem let. Glavno vlogo je sprva namenil Petru Musevskemu, po njegovi smrti pa jo je prevzel Gregor Baković in zanjo na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejel vesno. Ob njem igrata Medea Novak in Drago Milinović. Toda dobre igralske upodobitve po presoji Muanisa Sinanovića ne odtehtajo pripovednih šibkosti filma. Bere Bernard Stramič.

Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Reka Malora in njeno porečje je tretja in doslej najkrajša zbirka kratkih zgodb Andreja Lupinca. Prvi dve Mala šola muharjenja in Umetne muhe in druge laži sta obe presegli štiristo strani. tretja jih ima komaj pol toliko. A razen tega Lupinc ostaja konsistenten. Muharjenje je še naprej eden najpomembnejših obrobnih motivov njegovega pisanja in se pojavi v skoraj vsaki zgodbi. Kritike prvih dveh knjig so izpostavljale tudi žanrsko raznolikost, bogato izrazje in lahkoten ton ‒ vse to najdemo tudi na straneh Reke Malore. Prav tako znova srečamo nekatere like, še posebej pogosto avtorjeve alter ege na primer Alda Lipniča, ki tudi tokrat daje intervju, pa tudi sicer so zgodbe zasoljene z medbesedilnim sklicevanjem in metafikcijskimi prijemi. Zgodbe nas torej kar naprej opozarjajo, da so samo zgodbe ‒ prazne marnje, pijanska hvalisanja in pretiravanja, fantazije in izmišljije ‒ in prav nič drugega. Bralec si ne more pomagati, da ne bi v bohotnih, dolgoveznih opisih, bolj ali manj posrečenih besednih igrah, veselju do dvoumnosti in navdušenem naštevanju luksuznih avtomobilov in obilnih jedilnikov ter drugih tovrstnih detajlih začutil odseva avtorjevega užitka ob pisanju. Zgodbe se ne jemljejo pretirano resno ‒ avtor se ne boji slediti svojim domislicam in vložiti neprepričljivih pesmi v zgodbo Zabušavanje, ali abotnih kratkih kratkih zgodb v Intervju, slabe šale pa so tako ali tako razsejane vsepovsod po knjigi. Ker se avtor s temi rečmi ne obremenjuje, mu jih odpusti tudi bralec: nič ni zares in vse je samo igra … Pripovedovalec je skoraj vedno prvooseben, čeprav se včasih javi šele sredi zgodbe, tako da bralca njegov nenadni vstop na prizorišče kar malo preseneti. Je pa tak kot v pravljicah oziroma za šankom: vse ve in je nasploh najpametnejši daleč naokoli, a nikoli ne pove, od kod mu vsa ta pamet in kako za vraga ve stvari, ki so se vendar dogajale za zaprtimi vrati. Kot so omenjale že kritike prvih dveh knjig, je pripovedni in dogajalni tok v zgodbah tudi tokrat nepredvidljiv. Skoraj vedno lahko že v prvi tretjini pričakujemo preobrat, končamo pa v čisto vseh zgodbah na nepredvidenih krajih. Tudi ta prijem temelji na metodi gostilniškega važiča: gostobesednost in samovšečna zagledanost v lastne domislice sta najboljša obramba pred naveličanimi dvomljivci. Pripoved tako teče in teče in se nič ne ustavlja: sledi lahko karkoli. Logiko zgodb bi zato lahko opisali tudi kot sanjsko, ali pa malce “natripano”: že v naslednjem stavku je vse lahko čisto drugače, kot se je sprva zdelo. Tako kot v sanjah pa tudi tu preobrazbe, neugodni položaji in čudni dogodki nikogar ne vržejo iz tira. Pripoved mirno teče naprej. Čeprav smo avtorju pripravljeni slediti, ko tako očitno uživa v veriženju novih in novih neverjetnih prigod, lahko postane ‒ pač kot vsak gostilniški modrec ‒ tudi naporen, ko kar naprej našteva, dolgočasi in utruja s svojimi domislicami. Kolikor bolj je pripoved bizarna in fantastična, več dolgovezenja mu je bralec pripravljen odpustiti. Kajti sicer ‒ brez grotesknega, fantastičnega in sanjskega ‒ je na primer zgodba Pa mirna Bosna, samo malce začinjen potopis, v katerem so nostalgični spomini pripovedovalca avtorjevih let na njegova mladostna potepanja po tej deželi pomešani z dolgoveznimi popisi jedilnikov in rahlo neokusnimi premišljevanji v slogu: “Bosanec ne postaneš z rojstvom, temveč s stanjem, načinom razmišljanja in v odzivanju.” Tudi v drugih zgodbah takih banalnih modrovanj ne manjka. Svet, v katerem se dogajajo zgodbe, je sicer prepoznaven, naš; samo v kakšnem detajlu malce tuj in fantastičen. Fantastična je tudi zgradba pripovedi. Kar naprej se godijo raznorazna naključja, zaradi katerih so pravi ljudje na pravem oziroma napačni na napačnem kraju: na primer potomec partizana in potomka njegove povojne žrtve v Iškem vintgarju. Pojavljajo se dvojniki, izginjajo dvorci, nekdo potuje skozi čas, nekdo drug sreča brezdomko, ki je zelo verjetno Devica Marija, in tako dalje in tako naprej. Vso zbirko preveva ‒ in pravzaprav tudi povezuje ‒ občutek z užitkom premešanega nelagodja. Vse je namreč ravno malo čez mejo grotesknega: prenapihnjeno in privlačno, rahlo vulgarno in pogosto naravnost ogabno. Kadar srečamo kakšen nov lik ‒ ponavadi moškega srednjih let ‒ je opisan s skoraj škodoželjno pozornostjo. Posebej smo opozorjeni na njegovo telo, ki je že videlo boljše čase. Kakor hitro ta ne posebno privlačni moški sreča kakšno žensko ‒ ta je ponavadi privlačnejša od njega ‒ je na precej stereotipen in dokaj vulgarno-telesen način opisano njegovo poželenje. Za zgodbe je značilno, da dražijo same sebe in bralce s hojo po meji dobrega okusa, pa tudi po meji stereotipa. Vse je nekje vmes med privlačnim in odbijajočim. Vendar Lupinc tudi pozorno pazi, da meje ne prestopi. Moški protagonist tako večinoma s svojim poželenjem ne naredi nič oziroma ga zgodba ‒ prav tako z veseljem ‒ pusti nepotešenega. Skratka, zbirka Reka Malora in njeno porečje hoče ves čas in na vse načine, ki se jih lahko domisli, “rajcati”. Dolgočasna realnost, polna banalnih puhlic, usedlin našega časa in Lupinčevih možganov, je tako prenapihnjena, da je že zabavna. Pušča pa že na toliko koncih, da teh zgodb ni več mogoče nikjer prav zašpiliti. Ne končajo se toliko z razrešitvijo, kot se pač iztečejo. Če ima zbirka kakšno vodilno temo, je to morda prav neobvladljivost sveta ali bolje stalno izgubljanje nadzora nad samim sabo v njem ‒ bodisi v pijančevanju, poželenju, ali pa tudi kot dejanska izguba zavesti in smrt. Pogost je tudi motiv nekakšne prostovoljne ugrabitve ‒ pripovedovalci so labilni in se … kot ribe na trnek … zapletejo v neprijetne okoliščine. Svet je skratka rahlo srhljiv in nelagoden, a poln ribiških anekdot. Tisto nedoumljivo, kar kuka skozi njegovo naluknjanost, s čimer nas zgodbe dražijo in strašijo, pa je najbrž “samo” smrt.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je v zadnjem desetletju v slovenskem jeziku izdala tri romane: Ime mi je Sarajevo, Noč, ko je preplavala reko in Lili Bosniae. V slednjem nadaljuje občutljive teme zapuščenosti, vojnih spominov in iskanja identitete in prijateljstva v odtujenem svetu neoliberalne gonje za statusnimi simboli in dosežki. V prvem delu romana, ki šteje več kot 400 strani, spremljamo vzporedno dve zgodbi – zgodbo Lili, deklice, ki jo je v porodnišnici sredi vojne vihre zapustila mladoletna, morebiti celo spolno zlorabljena mati, ter zgodbo Lejle, najstnice, ki sredi obleganega Sarajeva nenadoma zanosi, a jo njena mati prepričuje v splav, da bi lahko “neobremenjeno” nadaljevala šolske obveznosti in kariero. Čeprav Lejla hrepeni po družinskem življenju z Borisom, očetom otroka, ki ga nazadnje vendarle rodi, se življenjske karte premešajo, Boris gre v tujino in zaživi z drugo žensko, sama pa pristane pri teti. Vse življenje jo preganjajo občutki krivde, ker je zapustila svojo novorojenčico, in tudi vizije drugačne usode, ki bi se lahko izpolnila, če med njiju ne bi posegli njuni starši. V drugem delu romana tako spremljamo preplet življenj Lili in Lejle – slednja namreč znova rodi in pri šestnajstih letih njena hči Ajša postane nadvse težavna, celo samodestruktivna najstnica, za katero potrebuje prizemljeno in spontano “čuvarko”. Najde jo v samosvoji Lili, ki po izkušnji sirotišnice in nadomestne družine dobi vpogled v osebno strukturo ljudi, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov zapuščeni. Iz dramaturškega vidika je roman zastavljen zelo precizno, saj se avtorica po postopnih korakih loteva tako upodabljanja psihološke strukture protagonistov kot prepletenosti kompleksnih medsebojnih razmerij. Če posamezna poglavja ne bi bila naslovljena z imeni glavnih junakov, bi bralec oziroma. bralka hitro izgubila rdečo nit, saj bi zelo verjetno pomešala tako protagonistke kot preteklost in “sedanjost”. Če sta Lili in Lejla kot potencialna mati in zapuščena hči komplementarni likinji, nastopata Lili in Ajša skorajda kot polsestri oziroma vrstnici, med katerima je le nekaj let razlike. Med njima ni ljubosumja niti tekmovanja za “odsotno” mater, ki v nekem trenutku za tri mesece odide v Darfur, da bi končno sledila svojemu srcu, temveč recipročna psihološka uravnoteženost, ki prvi prinaša občutek družinske pripadnosti, drugi pa občutek, da jo nekdo končno v marsičem razume. Čeprav ne izvemo, ali je Lejla morebiti mati obeh deklet, pa pisateljica vse do zadnjega poglavja dopušča tudi to možnost. A ta konec koncev ni pomembna, saj je poanta v tem, da se protagonistke “usedejo” na prazna mesta označevalcev v simbolni mreži materinsko-hčerinskega odnosa in tam igrajo vloge zavoljo travme, ki so jo ustvarili balkanska vojna in družinski predniki, ki niso znali ravnati drugače. Če bi znali ravnati nestereotipno in bi predali usodo v roke impulzivne mladine, bi kratkoročno morebiti povzročili družinsko anksioznost, a bi na daljši rok dosegli lažje soočenje kasnejših generacij, ki ne bi bile obremenjene z medgeneracijsko travmo. Ob prebiranju romana Lili Bosniae se nam tako sproži veliko utemeljenih vprašanj, ki pa ne nudijo lahkih in enoznačnih odgovorov. Najbolj čustveno izčrpen del romana so poglavja, ki se odvijajo v Darfurju. Lejla odide tja z novim partnerjem Gregorjem, ki je zadolžen za amputacije in rekonstrukcijo novih udov. Med bivanjem v improvizirani bolnišnici sta priča mrtvim dojenčkom, obupanim staršem in pohabljenim mladoletnikom; Lejla v nekem trenutku zapiše pretresljivo misel, ki nas spomni na žrtve vojn po vsem svetu in na novinarsko retoriko, ki se pri tem uporablja: »Otroci nimajo več otroštva. Ne poznajo pomena doma. Obstajajo samo koordinate za naslednjo eksplozijo. Zgolj hladna statistika. Seznam trupel, ki jih je preveč, da bi jih lahko pokopali. In nihče več ne govori o zločinu. Samo “razmerju moči”. Samo o “obrambi”. Samo o “kompleksnosti razmer”. Kot da smrt petmesečnega otroka zahteva seminarsko nalogo, ne pravice.« Prek vojne v Darfurju vstopi protagonistka v potlačeno travmo, ki jo je kot otrok doživela v času vojne v Bosni in ob vrnitvi domov začuti svojevrstno katarzo, saj začne drugače gledati na hčerino najstniško trmoglavost kot tudi na čustveno “stabilnost” Lili, v kateri vse bolj vidi svojo hčer, ki jo je zapustila takoj po rojstvu. Pisateljica Adriana Kuči v romanu Lili Bosniae ne postreže le z zelo dinamično pripovedjo in čustvenimi odlomki o patriarhalni ureditvi družbe, družinskih travmah in vojni, temveč nam tudi zgodovinsko perspektivo z življenjsko zgodbo prve bošnjaške kraljice Jelene Grube: “Bila je groba, so rekli. V jeziku. V drži. V pogledu. Verjetno je prav zato obstala. Čeprav je niso izbrali zato, ker bi verjeli v žensko sposobnost, kaj šele v njeno pamet ali moč. Pač pa zato, ker so potrebovali most. Nekoga, ki bi obdržal prestol, dokler se oni ne bi pripravili. Mislili so, da jo bodo premikali kot šahovsko figuro. Toda potem jih je presenetila.” Ni kaj, v romanu Lili Bosniae ženski liki nenehno presenečajo; bodisi z nenadnimi določitvami, ki vključujejo tudi preveč pasivne moške, bodisi s pogumno držo, ki ob pravem trenutku preseka s starimi in nefunkcionalnimi vzorci. Pisateljica Adriana Kuči podaja pomembno sporočilo, da je treba zapreti vrata in oditi naprej, spomin na preteklost pa preobraziti v nekaj, kar nam daje zagon za prizemljitev v sedanjosti, ki predstavlja tudi vse, kar v resnici imamo. Vendar pa stil pripovedi ne bi mogli opisati kot realističen, saj so stavki, izpovedani skozi prvoosebno optiko junakinj, nadvse čustveni in poetični. Ob branju kratkih stavkov, ki se vijejo drug pod drugim, se celo čudimo, kako hiter bi bil preskok iz proze v poezijo, zlasti s ponavljanjem besednih zvez, ki nas navdajajo s stopnjujočim suspenzom, čeprav na nobeni točki ne zdrsnejo v patetiko. Adriana Kuči nam bo ostala v spominu kot vsestranska piska, ki ima v malem prstu različne literarne žanre in tehnike pisanja, poleg tega pa zgodba o Lili in Lejli prinaša spoznanje o tem, kako nekateri drug drugemu predstavljajo tako zrcalo kot mediatorski “most” pri reševanju konfliktov v družbi.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Simona Šuc, ki je prispevala sliko na naslovnici pesniške zbirke Boruta Gombača Sezi mi v besedo, je svojo umetninico prav pesniško naslovila z besedami 'ranljiva veličina mineralnega poguma'. Liki v toplih barvah izrisujejo vzorčenje, ki se razteza prek knjižne oblike. Tonja Jelen s spremnim besedilom k zbirki dodaja vrednotenje, s katerim skuša dokazati, da je pesnjenje Boruta Gombača ne samo delo ali delovanje, temveč tudi garanje. O garanju še kasneje. V spremni besed je najbolj pomenljiv stavek: „Celotna pesniška zbirka deluje kot potovanje, na katerem na literarni ravni prepoznavamo simbole in jezik, metaforičnost in poetičnost.“ O garanju pa takole: pesmi Boruta Gombača prehajajo same vase in niti ne druga v drugo, saj si pesnik dopušča možnost, da se ponavlja, da sam sebe navaja, da si že začete verze vtakne v pojmovno polje, ki ga šele razpira. In kaj ima pri tem opraviti oznaka garanje? Pesnik se udinja prav vsem zmožnostim svoje izreke, udinja prek mere in skladnostnih določil, a ob tem preudarno pazi, da ne zaide v prepogostost ponavljanja. To pomeni le in samo, da obrtniško povsem obvlada pesnjenje. Je pač pesnik garač in ne pesnik pek ali pesnik nakladač ali pesnik kar tako, občasno. In si sega v besedo. Sam sebi nudi to možnost, to gesto v artikulaciji strukture, da zapiše v obliki trivrstičnice: »Opis / živčnih / končičev«. To je pesem. Naslednja pesem gre takole: »Opis živčnih končičev / razcefra / besede.« In v naslednji pesmi se že znani verz ponovi v zadnji kitici tako: »Ne da se jih občutiti, / ker je opis živčnih končičev / njihov oklep.« Pesem z naslovom Ker vsebuje ključno besedo ne samo te pesmi, pač pa kar premnogih ali celo vseh pesmi. To je podoba. Podoba v pesmih Boruta Gombača je brezoblična. Na pravkar predstavljeni način je sestavljena vsa zbirka Sezi mi v besedo. Čeprav so v njej dokaj kratke pesmi, skoraj enobesedne, pa v mnoštvu različic enega pomena in ene podobe, ki gradijo eno ali več pesmi, pesnik doseže učinek razbesedenja, prevladovanja pomenskega polja, ki ima tudi globino, višino in pomnogoterjene ravni. In v takšnem načinu ustvarjanja se pojavi beseda usta. Usta so tista, ki ustvarjajo, seganje v besedo je ustenje. Više od ust so oči, o čemer pesnik piše v pesmi z naslovom Vsaj drobec: „Oči sem za zmeraj zaprl le zato, / ker sem želel v sebi zadržati / vsaj drobec svetlobe.“ Mar niso tile verzi skoraj več, kot sme uho prenesti? Pesnik se pač ne prepušča bojazni, da bi si njegove pomenske sklope kdo prilastil, jih zavaroval s kako klavzulo o avtorskih pravicah. Ne! Pesnik nastopa v vlogi prenašalca besedišča in le v vlogi prenašalca je pesnik, ko pa je njegova obremenitev darilo vsem, ki si takšne oblike garanja ne znajo, ne smejo ali še ne zmorejo privoščiti. In hkrati sporoča, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako zelo težko: „Svet je precej širši, / kot ga predstavljam / z vnaprej omejenim številom besed.“ Izjava, ki ji ne gre oporekati. In izjava, ki daje obete vsem, ki bi se spustili v seganje v besede. Pesnik je tudi prenosnik, ne le prenašalec. Vsem, ki mu vsaj prisluhnejo, nosi namig za seganje v še ne razvrščene besedne zveze, in ve, da svojega vpliva niti več ne zaznava. Pesniško določeno: „Tukaj / je / bila / še pred nekaj trenutki / gladina.“

V SNG Drama Ljubljana je sinoči premiero doživela predstava Ivana pred morjem, ki je nastala po knjižni predlogi istoimenskega, s kresnikom nagrajenega romana pisateljice Veronike Simoniti. Predstava, ki je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, je režirala Lucija Trobec. Avtorici odrske priredbe: Luna Pentek, Lucija Trobec Dramaturginja: Luna Pentek Scenografinja: Jasna Vastl Kostumografinja: Sara Grižon Avtorica glasbene in zvočne podobe: Lucija Lorenzutti