Matej Pollick: Preobrat

Dr. Marijan Dović, zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, se je v zadnjih letih intenzivneje posvetil preučevanju cenzure. Odmevna sta bila recimo zbornik razprav, ki je izšel pod njegovo taktirko leta 2023 in nosi naslov Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, in razstava v NUK-u Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne prav tako iz leta 2023. Kako je slovensko književnost zaznamovala cenzura in kako razumeti zgodovino slovenske književnosti ob njenem upoštevanju, sta ponovno eni izmed glavnih tem Dovićeve nove znanstvene monografije z naslovom Sočni sadeži prepovedi. V njej se je lotil dolgega 19. stoletja oz. časa od Antona Tomaža Linharta do Ivana Cankarja.

Je dvojezičnost dvodomnost posameznika in njegova dodana vrednost? Ali pa morda ni in je dvojezični posameznik v svoji razpetosti med dvema jezikovnima paradigmama pravzaprav brez lastnega jezika? Kaj sploh je lastni jezik in kaj je dom? Tudi o tem lahko razmišljamo ob branju tretje izvirne leposlovne knjige Tare Ferbežar Felgner, pesniške knjige z naslovom Muttersprache. Izšla je v zbirki Črna skrinjica pri Literarnem društvu IA, ob drugem pa jo odlikuje tudi izviren pesniški jezik, ki je v nenehnem gibanju. Gostimo Taro Ferbežar Felgner.

Zbirka Tisoč juter ene najbolj priljubljenih ameriških sodobnih pesnic Mary Oliver je v izvirniku izšla v poznem obdobju avtoričinega ustvarjanja, leta 2012, tri leta pred zbirko Sreča, zadnjo knjigo poezije, ki jo je Mary Oliver v celoti uredila sama. Obe knjigi sta v slovenskem prevodu Jane Unuk izšli domala sočasno, in sicer v zbirki Nova lirika, v kateri je leta 2015 izšel prvi slovenski izbor poezije Mary Oliver – knjigo Zakaj se zbujam zgodaj je takrat pripravila in prevedla Tanja Ahlin. Knjiga Tisoč juter je v primerjavi z zbirko Sreča bolj duhovno naravnana; v njej je veliko prostora odmerjenega slavljenju narave, ki je ujeto v neposreden, minimalističen pesniški jezik. Gostimo Jano Unuk.

Literarni opus Kaje Teržan trenutno obsega štiri knjige poezije in roman za odrasle ter pesniško knjigo za mlade bralce. Njen pesniški knjižni prvenec iz leta 2015, Delta, je bil nominiran za Veronikino nagrado; za drugo pesniško zbirko Krog pa je Kaja Teržan prejela Jenkovo nagrado. Letos je pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph izšla njena knjiga poezije z naslovom Omamori. Avtorica v njej nadgrajuje vprašanja identitete in avtentičnosti posameznika, ki so zaznamovala že njene prejšnje knjige; pri tem v ospredje stopajo telesnost, spomini, nezavedno in nezaceljene čustvene rane, iz katerih črpa njena pesniška govorica. Omamori bralcu sugerira, da so poti do samorazumevanja neločljivo prepletene z obujanjem stika z notranjim otrokom, hkrati pa osvetljuje tudi nenehno napetost med potrebo po budni samoti in željo po človeški bližini.

Kaj se mora zgoditi, da naše predsodke zamenja človečnost? Kako strah in boj za samoohranitev določata naša srečevanja in sobivanje z drugim? Kako nas ta drugi sooblikuje in kdaj nas najbolj zaznamuje? Je beg postal eksistencialno stanje sodobnih mladih? To je le nekaj vprašanj, ki jih odpira razgiban, napet in pronicljiv roman Kjer teče košuta avtorice Maje B. Kranjc. Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, Maja B. Kranjc pa je zanj prejela letošnjo nagrado Modra ptica.

Matej Pollick, letošnji prejemnik nagrade Arsova lastovka za najboljšo kratko zgodbo, je po izobrazbi pravnik in se poklicno ukvarja s področjem skladnosti poslovanja, etike in integritete. Ob tem je tudi plodovit ustvarjalec; njegov literarni opus obsega zbirko pravljic, štiri dramska dela in devet romanov, zadnji med njimi je Preobrat, ki je izšel pri založbi Litera. V njem nas Pollick z napeto zgodbo, polno trupel in spletk, popelje v svet hibridnega kapitalizma in sistemske korupcije, v svet, kjer se meja med politiko, gospodarstvom in organiziranim kriminalom povsem zabriše. V središču avtorjevega zanimanja v tem delu so vzroki, ki posameznika pripeljejo do zloma osebne integritete, torej do delovanja, ki je v nasprotju z njegovimi etičnimi vrednotami.

Prevajalka in pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič se je s knjižnim prvencem Pravi kot iz leta 2021 uveljavila kot mojstrica pesniškega minimalizma; javnost je na svoje pesniško ustvarjanje opozorila že prej: ob revijalnih objavah poezije je leta 2003 zmagala na mednarodnem natečaju za najboljši haiku, trikrat je bila polfinalistka Pesniškega turnirja, leta 2019 pa je prejela pesniško nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel. Za prevode poezije je leta 2016 prejela nagrado Lirikonov zlat. Štiri leta po izidu prvenca je pri Književnem društvu Hiša poezije izšla njena druga pesniška zbirka Od daleč. Knjigo zaznamuje tematika izgube, ki jo avtorica razpira z dialektiko med bližino in varno razdaljo.

Kako ostati zvest sebi in preživeti v svetu, ki je izgubil kompas? Kje iskati sidrišče in kako osmisliti svoj obstoj? Kako, če sploh, dejavno sooblikovati stvarnost, ki jo vse bolj oblikuje agresija in v kateri ti je najbližji drugi neskončno daleč? To je le nekaj vprašanj, ki jih odpira roman Modra svetloba, tretja prozna knjiga Muanisa Sinanovića. Sinanović tudi v tem svojem delu brezkompromisno nastavi ogledalo družbi in analizira njene predsodke, hinavščino, izključevalnost, pa tudi površinskost sodobnega, z digitalno tehnologijo prežetega sveta. Roman Modra svetloba je izšel pri založbi Beletrina.

Kratke pripovedi Ivana Cankarja obsegajo kar 14 knjig njegovega Zbranega dela. Za bralce, ki jim je to prevelik izziv, a bi se s Cankarjevo kratko pripovedjo vseeno radi podrobneje seznanili, je od nedavnega na voljo tudi antološki izbor tovrstnih besedil z naslovom Vse te melodije, oznanjevalke mojih trenutkov : kratka pripoved Ivana Cankarja. Pripravila ga je dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, ki se s Cankarjem poglobljeno ukvarja že pet desetletij. Knjigo, izšla je pri založbi Goga, je obogatila tudi z bralnim vodilom in obsežno spremno besedo.

Kako zveni tišina, ko jo obtežijo spomini? Kako mehka je lahko surovost sveta, ko jo ubesedimo v maternem jeziku? Kakšna je narava prostora ali pa medčloveške odtujenosti? To je le nekaj vprašanj, ki jih odpira knjiga Pod težo miline, ki je nedavno izšla pri Celovški Mohorjevi založbi. Pod težo miline je sedma samostojna knjiga dvojezičnega ustvarjalca Stefana Feiniga, hkrati pa prva njegova knjiga, ki je v celoti napisana v slovenščini. Nastala je kot zavesten upor proti pozabljanju maternega jezika. Besedila, objavljena v njej, so zvrstno neopredeljiv, a izjemno prepričljiv in samosvoj preplet poezije, pripovedi in esejistične refleksije, ki na tematski ravni sega od intimnih razmišljanj o vodi in samoti do pronicljivih filozofskih razmislekov ter prefinjene družbene kritike časa, v katerem živimo. Stefan Feinig je trenutno tudi gostujoči avtor na festivalu Vilenica.