Aleksandra Boldin

Mag. Aleksandra Boldin prihaja iz Slovenskih Konjic, zelo zanimivega mesta, ki ima izjemno zgodovino, s celo vrsto gradov pomembnih plemiških rodbin, tu so cerkve in svetovno znani ostanki Žičke kartuzije. V svojih raziskovalnih delih je tako odkrivala simbole omenjene kartuzije, usode plemiških rodbin na konjiškem in še marsikaj. Največ pa ji pomeni poučevanje na Gimnaziji, stiki z gimnazijkami in gimnazijci, in skupni projekti. Zanimajo jo potovanja in je aktivna rekreativka. Seveda pa je na prvem mestu družina.

Brez dlake na jeziku pove svoje mnenje. Pripoveduje o otroštvu, gledališču, politiki. Odkrito. Iskreno. Na trenutke brutalno. In prav tako iskreno Violeta Tomić, igralka, političarka, ki to zdaj ni več, piše in pripoveduje nasploh o življenju, ki jo je obrusilo, o stiskah, olajšanju in izzivih sedanjosti.

Lutkovno gledališče se z vsemi mogočimi inovacijami znotraj magičnih animiranih form razvija precej širše od nekdaj zastavljenih konvencij. Danes, mimogrede, mineva 40 let od premiere kultne lutkovne predstave Sapramiška Svetlane Makarovič v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer že vrsto let ustvarja Martina Maurič Lazar, ki to gledališče tudi umetniško vodi. Martina Maurič Lazar je slovenska igralka, lutkarica, režiserka in pedagoginja, ki se lutkovni umetnosti posveča že vrsto let. Z lutkami se je srečala že v osnovni šoli, kasneje pa je svoje znanje poglobila s študijem na praški akademiji DAMU. Ustvarjala je na različnih slovenskih in praških odrih, posebej pomembno pa je njeno delo v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Pri svojem ustvarjanju raziskuje odnos med igralcem in lutko ter s pomočjo domišljije, igre in presenečenja ustvarja posebne gledališke svetove. Poleg igranja in režiranja je tudi docentka za lutkarstvo na AGRFT, pred kratkim pa je prevzela tudi vodenje Lutkovnega gledališča Ljubljana. Njeno delo dokazuje, da lutkovno gledališče ni namenjeno le otrokom, ampak lahko s svojo čarobnostjo, domišljijo in presenečenji nagovori prav vsakega gledalca. Fotografija: Tadej Čaušević

Docent dr. Tomi Špindler, visokošolski učitelj in prodekan za mednarodno sodelovanje, je zaposlen na fakulteti za turizem Univerze v Mariboru. Njegovo trenutno področje raziskovanja v prvi vrsti predstavlja športni turizem, pohodništvo, ki se prepleta s trajnostnim razvojem, turistično motivacijo in pogledom različnih generacij. Pretekla področja raziskovanja pa so zajemala tudi destinacijski management, vinski turizem ter kulturno in naravno dediščino.

Aleksandra Pavlovič je izjemna pianistka, ki glasbo ne le globoko občuti, ampak o njej tudi veliko razmišlja in piše. Je učiteljica klavirja, ki svojih učencev ne uči le tehnične izvedbe, ampak jim skuša navdihniti zanimanje za glasbo. In je človek, ki nenehno lovi ravnotežje med prevzetostjo nad svetom zvoka in resničnostmi tuzemskega sveta. Za tokratno Razkošje v glavi je razmišljala o svojem življenju in glasbi vse od svojih klavirskih začetkov in boemskega utripa Moskve v letih njenega študija v Rusiji pa do vrnitve najprej v Novo Gorico in nato v Ljubljano, kjer z družino živi še danes. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Kdo so tisti, ki ustvarjajo radijski program? Kaj jim delo na radiu pomeni, kako razmišljajo o radiu, programu, javnem servisu? Kaj mogoče še počnejo ob službi? Luka Bregar je gotovo eden tistih, ki ga odlikuje tudi ustvarjalnost. Izdal je knjižni prvenec, v katerem pa se ne izogne radiu, radijskemu delu. Ravno nasprotno. Roman Srčna frekvenca zato ni klasična ljubezenska zgodba.

Kako so se prehranjevali v prazgodovini? Kakšne jedi in začimbe so uporabljali v srednjem veku? Kakšni so ti starodavni okusi? Na vse to lahko odgovori Polona Janežič diplomirana arheologinja in organizatorka poslovanja v gostinstvu in turizmu. Zadnja leta se namreč strokovno in poljudno ukvarja predvsem z eksperimentalno arheologijo ter kulinarično zgodovino in arheologijo, pri čemer deluje tudi na področju diseminacije kulturne in prehrambene dediščine.

Po izobrazbi je Pavla Peterle Udovič univerzitetna diplomirana arheologinja in magistrica znanosti. Zaposlena je na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, na območni enoti Novo mesto, kjer je bila tudi rojena. Je mati treh otrok, o katerih govori s ponosom, že drugi mandat predseduje Društvu prijateljev mladine Lavrica, svoje znanje in izkušnje pa udejanja tudi v podjetju ArheoVed, ki med drugim skrbi za promocijo arheološkega poklica. Njeno delo je tesno povezano s prizadevanji za boljše poznavanje in pozitivno vrednotenje kulturne dediščine – tako med odraslimi kot tudi med otroki in mladino. Vsakdan ji prinaša nove izzive, spoznanja in priložnosti za pridobivanje znanja. O njenem poklicu, odnosu do kulturne dediščine, delu z mladimi in številnih izzivih, ki jih prinaša njeno vsakdanje delo, se je s Pavlo Peterle Udovič pogovarjala Tadeja Bizilj.

Liana Kalčina Srhoj, profesorica pedagogike, letošnja prejemnica najvišjega državnega priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, je svoje poklicno in prostovoljsko delo posvetila otrokom, mladostnikom in družinam, zavzemanju za človekove pravice ter izboljšanju položaja žensk v družbi. Je soustanoviteljica programov Otroški parlamenti, Evropa v šoli in TOM telefon pri ZPMS ter soustanoviteljica Ženskega lobija Slovenije. Bila je tudi ustanovna članica UNICEF Slovenija. Ž e več kot štiri desetletja je deluje v nevladnem sektorju in je pomembno prispevala k razvoju prostovoljstva, participacije otrok ter enakosti v družbi.

Več kot štiri desetletja je arheolog Martin Horvat raziskoval preteklost Ljubljane in s svojim delom pomembno prispeval k razumevanju njenega urbanega razvoja v srednjem in novem veku.Kot kustos za srednji vek in vodja dokumentacijske službe v Mestnem muzeju Ljubljana je sodeloval pri številnih pomembnih arheoloških raziskavah, med drugim na prostorih Ljubljanskega gradu, Turjaške palače, Gosposvetske ceste ... Bil je med prvimi, ki so v slovensko arheologijo uvedli sodobne stratigrafske metode in računalniško zajemanje podatkov neposredno na terenu. Posebno sled pa je pustil tudi na področju digitalne muzejske dokumentacije, z vzpostavitvijo sistema Kronos in njegove nadgradnje Kronos 2. Njegovo strokovno in pionirsko delo je pomembno zaznamovalo razvoj slovenske muzejske stroke. Za življenjsko delo je prejel najvišje priznanje – Valvasorjevo nagrado. Fotografija: Mestni muzej