Raketni dež

V Petkovi centrifugi tokrat o volilnem molku, kričečih zmagah, velikih ambicijah in boju človeštva s samim sabo. Teden je opral Damjan Zorc.

Fekalije vedno pripavajo na površje ob ravno pravem času. Zgodila se nam je prisluškovalna afera, v kateri pomembni posamezniki prostodušno razlagajo delovanje korupcijske hobotnice v državi. In potem se izkaže, da se afera ni zgodila, ampak jo je pri izraelski obveščevalni agenciji naročil nekdo iz Slovenije, vse sledi pa vodijo na Trstenjakovo v Ljubljani.

Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal:»Kot vsako nedeljo, sprehodi. Sicer pa mir brez dogajanja, manj se dogaja, lepši je občutek.« Mir brez dogajanja je danes skoraj nepoznan občutek. Nekaj je v človekovi naravi, da samoumevnosti ceni šele takrat, ko so izgubljene. Vsi smo smrtni, tudi če se zdi, da se nekateri v svoji oholosti imajo za nesmrtne. »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti,« je leta 1783 zapisal Immanuel Kant. Ampak zdaj smo tudi v Evropi znova v otroški fazi človeštva.

Ne samo politični nasprotniki Trumpu očitajo, da se v poskusu, da bi preusmeril pozornost z Epsteinovih dosjejev, igra s tretjo svetovno vojno. Vpletenih je vse več držav. Brezpilotnik je v teh dneh poletel tudi proti britanskemu oporišču na Cipru, balistična raketa proti Turčiji. Ob takih dogodkih se sprožajo mehanizmi za preživetje. Medtem pa se podpisujejo pogodbe.

Uradna volilna kampanja se je začela že pred koncem olimpijskih iger v Italiji. Politične igre – tako kot športne – potekajo vsake štiri leta, terjajo veliko priprav, dobro kondicijo in sprožajo močna čustva. A pravila so bistveno manj jasna, prekrški ne pomenijo nujno, da bo tekmovalec izključen, udarci pod pas so dovoljeni, sponzorji in trenerji pa največkrat ostajajo skrbno skriti.

Ne moremo vsi biti zmagovalci, tudi pusta so ta teden sežgali. Če ste na počitnicah, niste veliko zamudili, v glavnem olimpijske medalje in nekaj s tem povezanih solza. A pred nami so zelo zanimivi tedni. Kampanja pred volitvami se je začela, v mednarodni areni pa, kljub ustanovitvi Odbora za mir, miru ne kaže najbolje.

Doze opija, ki nam jih odmerjajo naši športniki na olimpijskih igrah, so v vse manjšo pomoč pri potiskanju grozljive slutnje o tem, da 30. leta v tem stoletju prihajajo predčasno, globoko v podzavest. Izraelski morilski stroj neumorno melje, medtem ko na vzhodu Evrope tudi Rusija stopnjuje napade na civilne tarče v Ukrajini. Pri obeh omenjenih konfliktih - pa še kakšnem - ima prste vmes predsednik ZDA.

Mačka v žaklju nam skušajo prodati na vsakem vogalu, predpustno-predvolilni čas je idealen za norčavce vseh barv. Mahničevci bi imeli urad za deportacije, saj Slovence najbolj skrbijo nenadzorovani migracijski tokovi. Pomembne so tudi interpretacije o strankarskih finančno-medijskih okljukih, mimogrede pa iz konteksta vzamemo in uničimo še kakšnega strokovnjaka. Premier se s pomočjo svojega odvetniškega spin doktorja trudi znebiti KPK virusa. Po svetu ob začetku zimske olimpijade še naprej odmevajo Epsteinovi dosjeji iz omare in Trumpovo generalno direktorovanje svetu in vesolju.

Še slaba dva meseca sta do volitev v Državni zbor in slabe tri tedne do začetka predvolilne kampanje, a se zdi, kot da smo sredi nje. In letošnja bo, vsaj po predsezoni sodeč, brutalna. Kot ne pojenja brutalno ravnanje agentov ICE v Združenih državah Amerike, ki je zasenčilo tudi vse ‘trumpizme’, s katerimi tudi ta teden ni varčeval predsednik Trump.

Tako divjega tedna pa že dolgo ni bilo! Med Trumpovim šovom v Davosu, evropskimi odzivi in domačimi političnimi premiki iščemo, ali se vendarle riše nova hrbtenica demokratičnega sveta.