Kam plujemo? Samo čez Atlantik ne!

V komentarju iztekajočega se tedna prevprašujemo uspehe aktualne oblasti pri uresničevanju predvolilnih obljub, med katerimi je bila - v kontrast njej predhodni vladi - jasna zaveza o podpori socialno najšibkejšim. Ob tem si na podlagi najmanj enega nedavnega primera izrazitega nespoštovanja te obljube tik pred vstopom v novo leto zastavljamo retorično vprašanje: kam plujemo?

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej. V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin). 

Razmišljanja Slavoja Žižka v delu Nebesa v razsulu, ko se sprašuje, ali današnji globalni svet, razklan med družbene neenakosti, podnebne katastrofe in novo hladno vojno  še premore potencial za radikalno spremembo, so še kako aktualna tudi lokalno.  Smrt Aleša Šutarja in dogodki,  ki so sledili v zadnjih skoraj dveh tednih so razgalili več desetletno pometanje težav pod preprogo in jalovost tako lokalne kot državne politike pri reševanju zahtevnih in kompleksnih težav, kot je reševanje, ne le romske problematike ampak tudi sobivanja v naši državi.

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Prvič je v Slovenijo prišel francoski predsednik, ki bi ga, vsaj po zunanjosti, hitro lahko zamenjali za našega predsednika vlade, Macron ga je potem celo nadomeščal v Bruslju; prvič je v zapor odšel nekdanji francoski predsednik, na Japonskem so prvič dobili predsednico vlade, na Islandiji so prvič odkrili komarje v naravnem okolju, pri nas pa v pošiljki kumaric iz Indije, ki so imele oznako »narejeno v Sloveniji«, prvič prisotnost paracetamola. Aja, pa Robert Golob je zatrdil, da ne bo odstopil. Ne prvič.