Naši umetniki pred mikrofonom

Slavko Cerjak, letnik 1956, nas je zapustil star 53 let. Skoraj trideset let je igral v Mestnem gledališču ljubljanskem in oblikoval kakih petdeset vlog, hranimo pa ga v spominu tudi iz filmov Leta odločitve, Dediščina, Razseljena oseba, Primož Trubar, Doktor, Čisto pravi gusar ... Vsekakor pa ne gre prezreti njegovih izvrstnih interpretacij pred mikrofonom Radia Slovenija. Tudi o tem je leta 2006 pripovedoval Tomažu Simonu.

26. oktobra 1926 se je v Bodislavcih pri Mali Nedelji rodil akademski slikar France Slana. Umrl je pred štirimi leti. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev in izjemno priljubljen. Skupaj s slikarji, kot so Vida Fakin, Milan Rijavec, Milan Bizovičar in drugi, je bil prva povojna generacija, ki je študirala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Njegov profesor je bil med drugim Gabrijel Stupica. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada. V svojem intimističnem, čustveno doživetem slikarstvu variira motive, ki so nemalokrat zasidrani v domači slovenski tradiciji. Čeprav preizkuša najrazličnejše tehnike, se v abstrakcijo spusti le redko. Temelj njegovega slikarstva je risba. Naslikal je številne oljne slike, velika ljubezen pa je bil predvsem akvarel. Slana je imel številne razstave doma in v tujini. Razstavljal je v Zimbabveju, Kairu, na Malti ter po Združenih državah Amerike. Njegov akvarel je odkupila bostonska Art Gallery. Kot hommage Francetu Slani objavljamo pogovor z njim, ki ga je leta 2002 posnela Tina Kozin. Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten.

Mario Magajna je bil tržaško-slovenski fotoreporter; rodil se je 12. oktobra 1916 v Križu, umrl pa 22. oktobra 2007 v Trstu. Otroštvo je preživel v Križu, leta 1927 pa se je z družino preselil v Trst. V tridesetih letih je delal v laboratoriju tržaškega podjetja Fotoradiottica. Med drugo svetovno vojno je v tržaški bolnišnici fotografiral operacije in razvijal rentgenske plošče. Deloval je v Osvobodilni fronti. Fotografiral je številne pomembne dogodke iz zgodovine Trsta: leta 1944 zavezniško bombardiranje, maja 1945 pa prihod jugoslovanskih partizanov. Takrat je začel sodelovati s Primorskim dnevnikom, pozneje pa se je pri njem zaposlil kot fotoreporter. Veliko je razstavljal. Za fotografsko delo je prejel je več nagrad, med njimi leta 1983 nagrado za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije, leta 1990 red viteza za zasluge Republike Italije, leta 2002 pa častni znak svobode Republike Slovenije »za dolgoletno fotoreportersko delo, pomembno za slovensko narodno skupnost v Italiji«. Leta 2001 se je z Mariem Magajno pogovarjala Vida Curk.

Janez Kovič je v slovenskem filmu pustil pomemben pečat kot scenograf in kot producent. V več kot štirih desetletjih ustvarjanja je sodeloval pri številnih filmskih in televizijskih projektih, od celovečercev iz zgodnjih osemdesetih let do sodobnih televizijskih serij. Za svoje scenografsko delo je trikrat prejel nagrado Metoda Badjure in zlato areno na filmskem festivalu v Pulju, kot producent pa je s Studiem Arkadena sodeloval tudi pri nastanku kratkega filma (A)torzija, ki je leta 2003 na Berlinalu osvojil zlatega medveda. Na odprtju 29. Festivala slovenskega filma v Portorožu so Koviču podelili nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen z njim pogovarjala o ustvarjanju filmskih svetov in delu scenografa, o pionirskih časih videoprodukcije in računalniške grafike pri nas, o izzivih neodvisne filmske produkcije ter o tehnoloških in ustvarjalnih spremembah, ki so zaznamovale prehod slovenskega filma iz analogne v digitalno dobo.

Nedavno je preminil grafik, slikar in keramik Karel Zelenko. Rodil se je v Celju leta 1925, po začetnih medvojnih študijih v Gradcu in na Dunaju pa je končal akademijo v Ljubljani, kjer je živel in ustvarjal. Leta 1964 je dobil nagrado Prešernovega sklada, velik uspeh pa je imel tudi z razstavami v Belgiji in na Nizozemskem. Na njegovem domu v Trnovem ga je leta 2002 obiskala Vida Curk.

Dr. Evgen Bavčar, slovenski filozof, pisatelj, esejist in fotograf, ali, kot sam pravi, konceptualni umetnik je dopolnil osemdeset let. Po rodu je iz Lokavca pri Ajdovščini, kamor se iz Pariza ves čas vrača, doktoriral je iz filozofije estetike na pariški Sorboni. Je raziskovalec na Nacionalnem centru za znanstvene raziskave ter avtor več kot 150 fotografskih razstav, ki so bile pripravljene v Franciji in tujini. Dr. Bavčar je tudi zaslužni ambasador ter borec za pravice slepih in slabovidnih; sam je vid izgubil, ko je bil še otrok. Je tudi prejemnik nagrade državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament. Pred desetimi leti mu je Pierre-François Mourier, tedanji francoski veleposlanik v republiki Sloveniji, podelil najvišje francosko odlikovanje, legijo časti za dosežke na področju umetniške fotografije ter za osebna prizadevanja pri krepitvi odnosov med Francijo in Slovenijo. Ob tem dogodku je Tadeja Krečič Evgena Bavčarja povabila pred mikrofon.

Slikar in grafik Bogdan Borčić se je rodil na današnji dan pred 100. leti v Ljubljani, umrl je leta 2014 v Slovenj Gradcu. Med vojno so ga nacisti deportirali v Dachau. Po vojni je študiral slikarstvo, diplomiral je leta 1950, študij pa nadaljeval na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je tudi v tujini, v Amsterdamu in Parizu. Od leta 1969 naprej je poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od leta 1979 je bil redni profesor za grafiko. Njegova grafična dela hranijo mnogi svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen poseben Grafični kabinet Bogdana Borčića z več kot 1000 grafikami, večjo zbirko doniranih slik hranijo v Koroški galeriji v Slovenj Gradcu. Slišali boste pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2009 pripravila Vida Curk.

Tokratna oddaja je namenjena slikarju, akademiku Janezu Berniku. Letos mineva deset let od njegove smrti. Rodil se je 6. septembra 1933 v Guncljah pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji je diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju, čez leta je sam postal profesor za risanje in slikanje na tej šoli. Bil je član likovne skupine Grupa 69, sodeloval je na ljubljanskem in beneškem grafičnem bienalu, poleg številnih skupinskih razstav pa je imel več kot šestdeset samostojnih razstav. Njegovi grafični listi so v številnih znanih svetovnih galerijah in zbirkah. Janez Bernik je bil vsestranski umetnik, ukvarjal se je s kiparstvom, grafiko, ilustracijo, tapiserijo, knjižno opremo. Manj znano je, da je bil tudi pesnik, objavil je tri pesniške zbirke. Poleti leta 2000 ga je v njegovem ateljeju v Breznici na Gorenjskem obiskala Vida Curk in ga najprej vprašala, kako je našel svoj poklic likovnega ustvarjalca.

Tatjana Pregl Kobe, pesnica, esejistka, pisateljica, publicistka, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in založnica se je rodila poleti pred osemdesetimi leti. Po izobrazbi je umetnostna zgodovinarka in komparativistka. Sredi sedemdesetih let preteklega stoletja je stopila na literarno sceno, najprej kot avtorica besedil za otroke, pozneje pa kot avtorica pretežno osebnoizpovedne in razmišljujoče poezije za odrasle. Njen opus je mogočen: skoraj petdeset zbirk poezije za odrasle in otroke ter knjig za otroke in mladino, dvajset umetnostnozgodovinskih knjig in likovnih monografij. Poleg besedil o likovnih dogodkih piše že leta knjižne ocene za radijsko oddajo S knjižnega trga na programu Ars. Leta 2010 se je s Tatjano Pregl Kobe pogovarjala Vida Curk.

Letos je baletni plesalec Janez Mejač praznoval devetdeset let. Pred osmimi leti, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ga je pred mikrofon povabila Anamarija Štukelj. Janez Mejač, mojster baleta, je zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja. Oblikoval je 84 solističnih baletnih vlog, postavil 62 koreografij v dramskih gledališčih in operi, v sezonah od 1981do 1984 in 1995 do 1998 je bil vodja ljubljanskega baleta. Poleg tega je delal kot pedagog in predavatelj, pa tudi koreograf.