Kulturnice

Kulturnice posvečamo francosko-poljskemu pisatelju in stripovskemu scenaristu Reneju Goscinnyju. Ob stoletnici njegovega rojstva, osemdeseti obletnici izida stripa Lucky Luke in ob tem, da je umrl ravno na današnji dan leta 1977, nam bo več o njem zaupal prevajalec Boris Perme.

"Od smeha do solz in z zelo veliko resnice," je bil eden izmed odzivov na novi celovečerni film Jana Cvitkoviča Hotel Alkohol, ki je začel pot po slovenskih kinematografih. Minuli petek so ga prvič predvajali tudi v Filmskem gledališču v Idriji, kraju, v katerem se filmska zgodba začne. Po bolnišnični olimpijadi se trojica pacientov psihiatrične bolnišnice – alkoholik Bako (Gregor Baković), narkomanka Medea (Medea Novak) in psihiatrični bolnik Drago (Drago Milinović), odloči za pot na morje in začne se odprava ekipe Hotel Alkohol.Film spremlja ljudi, ki jih je življenje potisnilo v težak položaj. Ni aktivističen, ne obsoja in se ne izogiba humorju. Je pa tudi film o družbi, ki te ljudi opazuje, in o tem, koliko jih v resnici razume. Jan Cvitkovič je bil konec avgusta tudi nedeljski gost Vala 202, kjer je med drugim spregovoril o življenju na Krasu in svoji osebni filmski zgodovini.

Prihodnje leto bodo slovenski paviljon na 20. Beneškem arhitekturnem bienalu zasnovali arhitekti nove generacije. To so trije absolventi Fakultete za arhitekturo: Bor Kračun - Pižmoht, Miha Kramberger in Živa Miklavčič. Njihov projekt se osredotoča na kritično analizo vernakularnih tipologij slovenskega podeželja in vzpostavlja dialog z osrednjo temo bienala, naslovljeno Delati arhitekturo – za možnost sobivanja v soočanju z resnično stvarnostjo. Temo sta zasnovala kitajska arhitekta Vang Šu in Lu Venju, ki bosta kurirala Beneški arhitekturni bienale leta 2027. Med štirinajstimi prijavljenimi projekti je bil prvič izbran projekt najmlajših kandidatov, ki bodo tako dobili priložnost predstaviti Slovenijo na eni največjih svetovnih razstav arhitekture.

Kmalu se začenja 37. izvedba Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe. Med 11. in 22. novembrom bo festival ponudil uveljavljene sekcije, na ogled bo 99 celovečernih in 27 kratkih filmov. Izbor prinaša najboljše, kar je trenutno dostopno na umetniški filmski sceni. Na ogled bodo tudi veliki festivalski nagrajenci in velika imena svetovnega filma, pa tudi neznani filmi manjše kinematografije. Pogovarjamo se z direktorjem Liffe Simonom Popkom.

V mariborski Drami so premierno uprizorili igro Jutra v Dženinu, ki je nastala po istoimenskem romanu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa. Roman skozi štiri generacije palestinske družine Abulheja pripoveduje o izgubi doma, razseljevanju in upanju. Zgodba se začne leta 1948, ko je družina prisilno izseljena iz svoje vasice v begunsko taborišče v Dženinu. Režiser Žiga Divjak in dramaturg ter koreograf Gregor Zorc sta se odločila, da romana ne preneseta na oder kot klasično dramatizacijo, temveč da gledališki dogodek zgradita okoli knjige in branja. Prva Divjakova režija v mariborski Drami nadaljuje sklop njegovih družbeno angažiranih uprizoritev, ki izpostavljajo vprašanja skupnosti, neenakosti in odgovornosti.

Več kot tri leta praktično v živo spremljamo razsežnost razčlovečenja, ki se dogaja v Gazi. Preiskovalna komisija Združenih narodov je dejanje Izraela označila za genocid. Znotraj Izraela so kritični glasovi, ki bi na to opozarjali - redki. Sicer obstajajo, ampak so v manjšini ter navadno tudi tarče izraelskih oblasti. Takšna sta izraelska novinarja Juval Abraham in Rahela Šor, ki sta nedavno predstavila dokumentarni film - Naza. V filmu se pogovarjata z žvižgači iz izraelske vojske in obveščevalne službe, ki razkrijejo na kakšen način poteka množično pobijanje civilistov na območju Gaze. Sogovornik: Filmski kritik Marcel Štefančič

Zgornji tok Soče danes velja za enega zadnjih divjih rečnih odsekov v Evropi. A podoba zgornjega Posočja bi lahko bila povsem drugačna, če bi se pred nekaj desetletji uresničili načrti za velike jezove in akumulacijska jezera. Zgodbo o tem, kako so se pogumni posamezniki uprli tem načrtom in jih preprečili, v novem dokumentarnem filmu Junaki Soče predstavljata Rožle Bregar in Rok Rozman.

Pregledna razstava dokumentarnega fotografa in fotoreporterja Boruta Krajnca Preobrat ponuja pronicljiv vpogled v ključne družbene in politične preobrate slovenske tranzicije. Skozi odmevne fotografske cikle, kot so Praznine, Politika in Pritisk, Kranjc razgalja vpliv kapitalizma, političnega populizma ter medijske in potrošniške zasičenosti. V Preobrat nas v Mestni galeriji Ljubljana nas uvede fotografija s Trga republike ob razglasitvi samostojnosti. Krajnc dokumentira nezaveden psihološki profil družbe in njene zatike.

Medtem ko svet gori na premnogoterih točkah, medtem ko se podnebni sistemi destabilizirajo, naravni viri izčrpavajo, ledeniki talijo, gozdovi izginjajo, oceani se polnijo s plastiko, živalske vrste izumirajo, mesta se dušijo pod težo onesnaženega zraka, vojne pustošijo po celih regijah, človeška življenja ugašajo, prisilne migracije naraščajo, neenakosti se poglabljajo, sovraštvo pa postaja eden izmed poglavitnih temeljev sodobnih družbenih odnosov, se svetovni Zahod še zmeraj vede, kot da je mogoče pred vsem tem za nekaj dni pobegniti. Kot da lahko s poletom na drugo stran sveta, z rezervacijo hotela ob morju, s koktajlom v roki in fotografijo sončnega zahoda za trenutek zapustimo resničnost, ki smo jo soustvarili. Kot da je mogoče s pobegom na počitnice, »na lepše«, ne le odmisliti probleme sveta, temveč jih za kratek čas tudi ustaviti.

Sapramiška Svetlane Makarovič je ena najbolj prepoznavnih junakinj slovenske otroške književnosti in gledališča, velika zvezdnica lutkovnega odra ter pravljični fenomen, ki se je skozi desetletja nenehno preoblikoval. Od leta 1976, ko je prvič izšla v slikanici z ilustracijami Marije Lucije Stupice, do poznejših likovnih podob, ki so jih prispevali Svetlana Makarovič, Gorazd Vahen in Daša Simčič, je avtorica pravljično besedilo večkrat preoblikovala, dopolnjevala in pilila Sapramišin jezik, poln "grozanske nesreče", "čarovnih lešnikov", "jebelacest" in "tristo sapramišjih vragov". Kljub spremembam pa je pravljica v svojih bistvenih pomenskih potezah ostala nespremenjena. To velja tudi za številne ponatise in obsežne izbore avtoričinih pravljic, ki sta jih s svojimi ilustracijami obogatila tudi vrhunska ilustratorja Matjaž Schmidt in Alenka Sottler. Kultnega statusa pa naša najbolj slavna miška ne uživa le med platnicami. Generacijam otrok in odraslih se je priljubila tudi s posrečenimi priredbami v pripovedni, zvočni in radijski obliki ter z dramsko-lutkovnimi, animiranimi, vizualnimi in glasbeno-gibalnimi uprizoritvami. Le malokdo se še spomni, da je Sapramiška na novogoriškem odru zaživela že leta 1978, in sicer v obliki dramsko-glasbene pravljice. Toda v tej otroški igri, nastali po režijskem navdihu Emila Aberška, Sapramiška vendarle še ni odrasla.