Evropa osebno

Darko Vasić je urgentni zdravnik, ki ima veliko raje nočno kot dnevno izmeno. Pravi, da je ponoči bolj zbran. Nikoli ni verjel v vpliv polne lune na ljudi, ampak število pacientov v tistem času je vedno višje kot običajno. Po študiju v Beogradu bi skoraj odšel na Norveško, na koncu je pristal v Sloveniji, kjer življenj, ki jih je rešil, ne šteje več.

Anglež David Cox v Sloveniji živi že skoraj dvajset let. Nekdanji učitelj smučanja je pred šestnajstimi leti v središču Maribora odprl lokal, ki si ga je zamislil kot nekakšno dnevno sobo mesta. V pogovoru David pripoveduje o svoji poti iz Anglije v Slovenijo, o tem, kako so ga sprejeli domačini, ter o spremembah, ki jih je v skoraj dveh desetletjih življenja pri nas opazil. Če poznate tudi vi kakšnega “našega” oziroma tujca v Sloveniji, ki ima zanimivo zgodbo, pišite na [email protected].

Richard je Anglež, ki je pred tremi leti s partnerico prišel v Slovenijo. Nekdanji učitelj umetnosti, ki po treh letih dobro govori slovensko, je ljubitelj angleškega humorja in se ukvarja z glasbo. Pravi, da so se mu na Krasu uresničile sanje.

Ker njegov oče ni Sirec, tudi Ali ni dobil sirskega državljanstva, kar je pomenilo, da tam ni imel pravice do študija ali dela. V zgodnjih dvajsetih se je zato odpravil v svet in po spletu naključij pristal v Sloveniji.Tu je od leta 2012, leta 2015 smo ga že gostili v Evropi osebno. Kaj se je od takrat spremenilo? Med drugim to, da je od lani tudi uradno Slovenec. Kako se je počutil, ko je v rokah prvič držal bordo rdeč potni list s svojim imenom ter koliko Slovenca je v njem je po več kot desetletju življenja tu?

22-letni Argentinec Ignacio Farah Bečaj je odraščal v Garínu blizu Buenos Airesa, vendar je bila Slovenija vedno del njegove družinske zgodbe. Njegovi predniki po mamini strani so po drugi svetovni vojni iz Trebnjega in z Blok odšli v Argentino, Ignacia pa je v Slovenijo pripeljala radovednost o lastnih koreninah. Kljub temu, da slovensko skoraj ne govori, pravi, da se tukaj počuti nenavadno domače.

Yasumichi Iwaki je odraščal v japonskem mestu Maebashi, po šoli pa tudi osem ur dnevno igral violo. Med študijem glasbe v Švici je spoznal bodočo ženo, violončelistko Uršulo in se preselil v Ljubljano. Pravi, da je bil prvi “kulturšok” nočni vlak, ki ni bil nočni, drugi pa lepota slovenske prestolnice. Ni vedel, kam se podaja, je pa poznal Radio Slovenija, saj so tudi na Japonskem prodajali plošče simfoničnega orkestra Radia Ljubljana, posnetke iz osemdesetih in devetdesetih let. Simfonični orkester RTV Slovenija je že dvajset let njegova služba, ki mu pomeni vse. V pogovoru pove tudi, zakaj ga zamude vlakov še vedno nekoliko iztirijo in zakaj bi v glasbi bila Slovenija dur, Japonska pa mol. Posnetek 2. koncerta Mozartine: solista Uršula in Yasumichi Iwaki

Pri devetih letih je zapustil Afganistan, pri desetih je v Iranu že delal po 16 ur na dan, pri petnajstih pa se je na poti proti Evropi ločil od mame in mlajšega brata. Danes je 23-letni Sharif dijak srednje šole v Ljubljani in pravi, da se po letih skrbi za preživetje končno spet počuti kot otrok. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo v begunskem taborišču na Lezbosu, ko je spoznal slovenskega zobozdravnika.

Tokrat smo v Posočju, na Šentviški planoti. Tja nismo šli z vlakom, čeprav je tam "Železniška postaja Péčine". Ta napis krasi hišo Škota Richarda Nivena. To je neverjetna življenjska zgodba človeka, ki je kot otrok sanjal o parnih lokomotivah, postal strojevodja hitrih vlakov, z motorjem prepotoval svet in se nazadnje ustalil v Sloveniji, kjer ima bogato zbirko malih in velikih lokomotiv.

Rožnate rokavice, rožnati slinčki, rožnati lončki in rožnata uniforma. V taki ambulanti najdemo zobozdravnico Dóro Dózsai, ki se je pred dobrimi štirimi leti iz Madžarske preselila na slovensko obalo. Tekoče govori pet jezikov, tudi slovensko, v poletnih mesecih pa se lahko zgodi, da mora v pogovoru s tujimi pacienti v enem samem delovnem dnevu preklapljati med vsemi petimi. Kadar ne dela, Dora Dózsai raziskuje Slovenijo. Tako zavzeto, da ima v Excelovi tabeli približno 170 idej za izlete, ki bodo prišli na vrsto ob prostih koncih tednov. Triglav še čaka nanjo, do takrat pa, pravi, ostaja le 30-odstotna Slovenka.

Pravi, da ima dva doma, že petindvajset let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz ruske republike Dagestan. Dzhamilyat Abdulkhalikova je ginekologinja, v Slovenijo je prišla pred 25 leti na študij medicine. Razlaga o otroštvu v Rusiji, kjer sta starša vedno skrbela, da niso živeli v pomanjkanju, kjer je bila skupnost najpomembnejša in kjer jo še zdaj na letališču pričakajo celo nekdanji sošolci. Slovenija ji je sicer tudi dala veliko, tu je dobila službo, si ustvarila družino in - kot pravi - obvlada slovenski jezik že do te mere, da v njem sanja. In dodaja, da: “je tvoj jezik tisti, v katerem šteješ denar. In jaz ga večinoma štejem v slovenščini.”