Strašno hudi

Gorski reševalec je že od svojega 16. leta. Že na prvi intervenciji je moral v hrib po alpinista, ki se je smrtno ponesrečil. Zadnje leto reševanje postavlja na stranski tir; videl je preveč nesreč in smrti, poleg tega pa hčerko trenira v gorskem kolesarstvu. »Gorsko reševanje ni hec. Če nisi stoodstotno v tem, postane nevarno zate in posledično za celotno ekipo,« pravi. Smrt v njegovem otroštvu nikoli ni bila prav daleč. Odraščal je na Koroškem, v skromnih razmerah. Spominja se, da so na podeželju takrat pokojnike še imeli doma na parah, od njih pa so se poslavljali tudi več dni. »Za nas otroke to ni bila tragedija, ampak tudi družaben dogodek. Videli smo se z bratranci in sestričnami, odrasli pa so se po svoje poslavljali.« Babica mu je pripovedovala, da so pokojnika pozimi včasih kar zagrebli v sneg in ga z vozom pripeljali na pokopališče šele takrat, ko so se razmere izboljšale. Na smrt pa je začel gledati drugače ob alpinističnih odpravah na vzhodu. Opazil je, da tam žalujoči nosijo belo. »Smrti ne jemljejo kot dokončno slovo, ampak samo kot fizični odhod.« Spomnil se je še enega pogrebnega običaja. Leta 2006 je v nepalski dolini Langtang vodil gorniški tečaj. Pokojni kolega Franc Oderlap in zdravnik Rok Maček sta se navdušena vrnila s hriba, kjer sta se grela na velikih ravnih ploščah med krokarji. Šele od Matjaža sta izvedela, da sta počivala na tibetanskem pokopališču, kjer krokarjem prepustijo razsekana trupla pokojnikov. Šerkezi poudarja, da na terenu za čustva ni prostora. »Takrat delaš tisto, kar si se naučil. Te stvari pridejo za tabo in najslabše je, da se o njih ne pogovarjaš.« V letu, ko je sodeloval v reševalnih akcijah, v katerih je bilo šest hudih smrtnih nesreč, je vse prinašal domov nepredelano. »Nezavedno se spremeniš kot človek. Trd rataš.« Pomagal mu je pogovor s kolegi reševalci, pa tudi črn humor, ki te »postavi na realna tla«. Tudi sam se je večkrat znašel na robu: večkrat ga je zajel plaz, na 6000 metrih pa je padel v ledeniško razpoko. »Spomnim se, da je let trajal zelo dolgo in da sem si rekel: Ej, Šerki, to je to.« Potem se je vse stemnilo. Ko se je zbudil, sta s soplezalcem splezala iz razpoke in nato še dva dni brez vode plezala in sestopala. In zdi se mu, da je bilo to veliko težje prenesti kot sam padec. »Srečevanja s smrtjo te ne naredijo močnejšega, naredijo te drugačnega,« pravi. In bolj kot dolžina življenja mu je pomembna njegova kakovost, pa tudi to miselnost, da ni treba vedno skočiti na prvo žogo. »Nič ni tako nujno, da mora biti takoj zdaj.«

Trinajst let sedi ob posteljah ljudi, ki so v jeseni življenja, in po lastnih besedah jih je na zadnjo pot pospremil vsaj sto. Jani Kramar je predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Bdi nad postavitvijo druge Hospicove hiše v Sloveniji in vodi program za detabuizacijo smrti. Pred tem je 35 let delal v turizmu. Smrti se je nekoč silno bal in prav zato je postal prostovoljec, saj jo je hotel bolje razumeti. Čeprav je odraščal v zdravniški družini, kjer smrt ni bila tabu, je šele pozneje spoznal, da mu je nekaj manjkalo: »Smrt ni samo medicinski pojav. Človek je vsaj še duhovno, socialno in duševno bitje.« Spodbuja pogovore o smrti, saj so »zadrege ob koncu življenja manjše, če se o določenih stvareh spregovori takrat, ko je še čas«. Na obiskih ga svojci pogosto prosijo, naj bolniku ne omenijo diagnoze ali smrti, bolnik pa ga ob odhodu prosi, naj o tem, da se zaveda svojega konca, ne pove svojcem. Vsi torej vse vedo, vsak pa želi zaščititi drugega. Med kuhinjo in spalnico tako zraste zid, dragoceni tedni, ki bi jih lahko minili pogovorom, pa minevajo. Priročnika za takšne trenutke, ko se srečuje z neozdravljivo bolnimi in njihovimi svojci, seveda ni, zato v družine prihaja kot »eno veliko uho, pa majhna usta«. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije na gozd ne gleda kot običajna sprehajalka, temveč ga opazuje skorajda z očmi forenzičarke. V poletnem vonju smole in buhtenju zelenja ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Jesen, ki nas številne pogosto očara s paleto svojih barv, pa zanjo nima zlatega pridiha, saj v njenih barvah vidi rezultat poletnega stresa in procese razpadanja, torej, barve jeseni so odtenki umiranja. Raziskovalka izpostavlja fascinanten biološki podatek, da so drevesa v resnici večinoma mrtva. Od 90 do 95 odstotkov njihovega tkiva predstavljajo mrtve celice, ki drevesu dajejo oporo in delujejo kot cevke za prenos vode. Brez teh mrtvih elementov drevesa ne bi mogla doseči takšnih višin in kljubovati vetru. In v ta namen določene celice izvedejo nekakšen nadzorovan samomor, da lahko drevo kot celota stoji in raste še stoletja. Jožica Gričar s svojo ekipo preučuje predvsem skorjo dreves, ki predstavlja prvo obrambno linijo drevesa. Opazuje, kako ekstremni dogodki, kot so požari, uničujejo gozdove, ki se ne morejo več dovolj hitro prilagajati novim razmeram. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopalna območja, toda večina priljubljenih gramoznic, jezer in rečnih tolmunov mednje ne sodi. To pomeni, da tam ni rednega monitoringa, ni opozorilnih tabel in ni informacij o morebitnih tveganjih zaradi cianobakterij. V epizodi se posvetimo izhodiščem projekta Skrivnosti slovenskih motnih voda: kako pri nas spremljamo cianobakterije, kdo je odgovoren za obveščanje javnosti in zakaj se pristojnosti pogosto razpršene med občine, upravljavce zemljišč in državo. Pogledamo, kako se znanstveni podatki prelivajo (ali pa se ne) v odločitve na terenu, ter zakaj je prav pri neuradnih kopališčih največja vrzel med tem, kar bi ljudje morali vedeti, in tem, kar dejansko izvejo. V pogovoru novinarji pripovedujejo tudi o izkušnji sodelovanja z NIB in pri tem razmišljajo, zakaj so lahko znanstveniki več kot dobrodošli v novinarskih preiskavah. Pa pojasnjujejo, zakaj so prav raziskovalci postali edini neformalni obveščevalci javnosti v državi, in se pri tem sprašujejo, zakaj je pomembno vzpostaviti bolj odziven, jasen in dostopen sistem obveščanja, ki bi zaščitil tako ljudi kot njihove domače živali ne glede na to, ali se kopajo na uradnem kopalnem območju ali tam, kjer ga nihče ne nadzoruje. S to epizodo zaključujemo tridelno serijo Cianokast, ki je del projekta Skrivnost slovenskih motnih voda. Vse vsebine, vključno z besedili, brošuro, podkasti … najdete na projektni strani www.strasnohudi.si/cianobakterije.

Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer raziskovalke razkrivajo fascinanten svet cianobakterij in hkrati opozarjajo, da nas lahko na pogled kristalno čista tudi prevara. Cianobakterije so z nami dobesedno celo večnost, tri in pol milijarde let. Ustvarile so kisik, omogočile razvoj življenja in še danes živijo v skoraj vsakem kotičku planeta, od termalnih vrelcev do snega, kopalniških fug in jezer. So drobne, a izjemno prilagodljive. Kot prokarioti nimajo strogo popredalčkanih celic kot alge ali rastline, kar jim omogoča, da se na spremembe v okolju odzovejo hitreje kot skoraj katerikoli drug organizem. V določenih razmerah začnejo proizvajati cianotoksine in lahko postanejo nevarne za ljudi in živali. V tej epizodi se z raziskovalkami z NIB in izvajalkami aktivnosti na spletnem mestu ciano.si, dr. Tino Eleršek, Niko Tivadar in Marušo Kerenčič, pogovarjamo o tem, zakaj so cianobakterije tako uspešne in kako hitro lahko spremenijo videz in kakovost vode. Veliko povedo o tem, kako jih sploh spremljajo pod mikroskopom, kakšna je razlika med planktonskim cvetenjem, ki ga vidimo s prostim očesom že na daleč, in bentoškimi oblogami, ki se skrivajo na dnu ali obrežju na kamnih in jih težje opazimo. Pojasnijo tudi, zakaj jih je tako zahtevno nadzirati, zakaj se lahko v vodi pojavijo tako rekoč čez noč in kako pomembno je, da rezultate različnih metod preverjajo med seboj. Dotaknemo se tudi strupov: zakaj jih cianobakterije sploh proizvajajo, kdaj se sprostijo v vodo in zakaj je dobro poznati tveganja pri kopanju, igranju ali hlajenju v vodi. Raziskovalke v pogovoru poudarjajo, da je previdnost smiselna, panika pa ne, in da je zato izobraževanje uporabnikov voda eden pomembnejših korakov k varnejšemu sobivanju z naravo. To je drugi del tridelne podkast serije Cianokast. V zadnji epizodi bomo predstavili izsledke našega projekt Skrivnost slovenskih motnih voda in v pogovoru preverili, zakaj uporabniki mnogih priljubljenih kopališč nimajo jasnih informacij o kakovost vode in cianobakterijah.

Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki je posumila na zastrupitev s cianotoksini in psičko med drugim zaščitila z umetno komo. Verona je preživela. Konec dober vse dobro? Njena izkušnja kažena sistemske pomanjkljivosti pri nadzoru kakovosti vode in obveščanju prebivalcev. Slovenija svojo identiteto gradi na podobi dežele čistih voda, vendar uradni nadzor seže le do 49 uradnih kopalnih območij. Vse ostale priljubljene točke, kjer se hladijo tisoči, za sistem tako rekoč ne obstajajo. Tam ni uradnega monitoringa, ni opozorilnih ter izobraževalnih tabel o morebitnih cianotoksinih. Občina oziroma upravljavec odgovornost preloži na ljudi - ob obali ga bo počakala tabla o uporabi vode na »lastno odgovornost«. Takšno je zagledala tudi Zarja, ko se je tistega dne z Verono spuščala do jezera, a je pred tem tudi prebrala obvestilo na družbenem omrežju, da je kakovost vode ustrezna. Slabi dve leti pozneje, ko smo jezero obiskali v okviru znanstveno-novinarske preiskave, smo na istem mestu vzeli vzorec vode. Raziskovalci NIB so spet potrdili potencialno toksične bentoške cianobakterije. Tveganje torej ni minilo. A kakovosti tovrstnih vod izven območij kopalnih vod nihče sistematično ne spremlja.  V prvi epizodi podkasta se z ekipo Strašno hudi podajamo na obrežje Zelenega jezera, da bi razumeli, kakšne so lahko posledice tega, da v Sloveniji nimamo protokola spremljanja in obveščanja za vodna območja, ki niso uradna. Z veterinarko Marušo Ahaj smo se pogovarjali, kaj se zgodi v telesu živali ob zaužitju nevarnih nevrotoksinov, z lastnico Zarjo pa razmišljamo o pravici državljanov do obveščenosti.  To je prvi del tridelne podkast serije, ki smo jo pripravili v projektu Skrivnost slovenskih motnih voda. V naslednjih dveh epizodah se bomo potopili v svet znanosti pod mikroskopom in se pogovarjali o izsledkih našega projekta.  

Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.« Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.« V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let. Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne? V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.

S smrtjo se je nekoliko nepričakovano srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse sprejela brezdomnega sorodnika. Bil je neozdravljivo bolan. In tako je pod isto streho, kjer je delala, spremljala proces umiranja. Opazovala je, kako so umirajočega sredi hiše umivali, ga hranili in molili ob njem, medtem ko so se v istem prostoru igrali otroci. Smrt je bila skozi družinske in družbene rituale več kot očitno vtkana v življenje in nikakor ločena od njega.In v Sloveniji? Na prvi se pogled zdi, da je drugače: smrt zapiramo v institucije in umikamo v zasebnost, a Simona ugotavlja, da to ne drži v celoti. Pri svojem terenskem delu na podeželju severovzhodne Slovenije namreč preučuje, kje ljudje prihajajo v stik z mrtvimi. Ugotavlja, da najpogosteje v štirih prostorih: na pokopališču, doma, v sanjah in – presenetljivo – ob tamkajšnji državni meji, ki poteka v gozdu, in žive opominja na nasilne dogodke, ki so se tam odvili v preteklosti in s katerimi še vedno niso pomirjeni. Sogovorniki so ji v pogovorih pojasnjevali, da pokojne predvsem začutijo: ko jim zadiši domač vonj tobaka, ko zaslišijo znan zvok ali pa imajo zgolj neopisljiv občutek njihove prisotnosti. V podkastu nam je pripovedovala o fantu, ki je del očetovega pepela raztrosil na domačem vrtu. Ko se znajde pred pomembno odločitvijo, gre tja, prižge cigareto zase in eno za očeta ter s pijačo v roki skupaj v pogovoru z očetom išče odgovore. Takšni drobni, osebni rituali nam omogočajo, da ohranjamo odnos z umrlim in da tudi lažje sprejemamo smrt – pri tem pa se tudi predstava, da je smrt absolutna, nekoliko omehča.

Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu.V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način. Kako preživeti zadnje tedne? Kaj se takrat dogaja v našem telesu? Kako lahko bližnji podprejo umirajočega?