V zrak bomo vrgli vse jedrske zadeve

Nič o koncu šole in počitnicah, zato pa več o slovenskih vrednotah, obrambnih izdatkih in izdatkih na splošno. S ključnim vprašanjem: kaj je bolj patriotsko, da znaš streljati s puško ali pravilno postaviti vejico v stavku?

‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!

"To, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v šoli," je povedala učiteljica slovenščine iz Gradca. Živimo v prekucnjenem svetu, v katerem umirajo nedolžni ljudje, ta svet se oborožuje za mir, vnuki žrtev genocida pa pred našimi očmi izvajajo genocid. Zaradi mladih in zaradi prihodnosti je treba reči in udejanjiti: "Zbogom, orožje, zbogom, pesti, nestrpnost in sovraštvo."

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?

Putina, Zelenskega in Trumpa res ni bilo na carigrajskem diplomatskem plesu, a vendarle se Rusija in Ukrajina po treh letih neposredno pogovarjata o končanju vojne. Kakšna bo cena? Ameriški predsednik svojo ceno postavlja v visokih zneskih, s turneje po bogatih zalivskih državah se vrača z milijardnimi pogodbami v žepu. Pa pri nas? Vsi so zmagovalci referenduma, prešteli so se in štejejo naprej.

Že drugi dan konklava, po četrtem glasovanju, smo dočakali beli dim. Kardinali so za 267. papeža izbrali Roberta Francisa Prevosta. Dolgoletni misijonar, prvi papež iz Združenih držav in drugi, po Frančišku, ki ne prihaja iz Evrope, si je zaželel, da bi pozdrav miru vstopil v vsa srca, dosegel vse ljudi, vse narode, ves svet. Sporočilo miru je bila rdeča nit nagovora Leona XIV., naslednika soimenjaka, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje veljal za spretnega politika, zagovornika delavskih pravic in socialne pravičnosti, ki je znal graditi mostove in iskati prav poti do miru. Ob svetovni politiki, ki ne dela več za javni blagor, ampak podpihuje konflikte, novega papeža, ki so ga ustoličili prav na 80. obletnico konca druge svetovne vojne, čakajo številni izzivi.

Izteka se praznični teden. V jabolko razredne zavesti je zagrizel Gorazd Rečnik "Čeprav so se v nekaterih komercialnih medijih pojavile dezinformacije, da je porcija čevapčičev na Rožniku stala osem evrov, naši zanesljivi viri poročajo, da je delavski razred za to porcijo ob kresu dejansko moral odšteti devet evrov. In medtem ko ljudstvo, ki nima te sreče, da bi se med prazniki nastavljalo soncu na kakšni lepi plaži, odšteva kovance za pivo po štiri in čevapčiče po devet evrov, se svetovne politične elite ukvarjajo z veliko pomembnejšimi vprašanji, kot je reševanje lakote. Raje se ukvarjajo z nadvse pomembnim trgovanjem z orožjem. Svetovni vojaški izdatki so v letu 2024 po podatkih Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave dosegli skoraj 2.400 milijard evrov."

V tokratni Centrifugi se bomo v tednu zvonenja spraševali, ali je svetu, kot ga poznamo, dokončno odzvonilo. Ali pa tudi ne?