Diskretni šarm drznosti

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, o užitku počasnosti in globini doživljanja. O epizodi Globoko pridemo samo počasi. Za spoznavanje človeka, ljubezen, ustvarjanje in tudi žalovanje potrebujemo čas, saj se skozi čas šele razvije tisto, kar lahko doživimo. S pospeševanjem zato nekatere izkušnje osiromašimo: opravimo več, vendar pri vsaki ostanemo bliže površini. Andreja in Iztok raziskujeta pozabljeni užitek počasnosti — prijetnost pričakovanja, postopnega odkrivanja in ostajanja pri nečem, česar še ne želimo končati. Govorita o času, v katerem se lahko razvije celoten razpon občutkov, in o bližini, ki se nadaljuje tudi po zadovoljitvi neposredne potrebe. Počasnost odpira dostop do doživetij, ki se ob nenehnem prehajanju k naslednji stvari niti ne utegnejo razviti do konca in v celoti. Ob tem preverjata, kaj nam preprečuje uživati v takem ritmu in kdaj z naglico bežimo pred lastnimi občutki. Tudi počasnosti ne prizaneseta: dolgo trajanje še ne zagotavlja globine. Zanjo se moramo vključiti, izpostaviti in tvegati. Mante pridejo same, ko jih ne loviš, ampak samo lebdiš. Tako pride tudi vse, kar je v življenju dragocenega. En počasen dan, ki ga zares doživimo, je polnejši od natrpanega meseca. To je užitek, ki smo ga pozabili. Ključne točke Globina potrebuje čas, ker se občutki, razumevanje in odnosi skozi čas šele razvijajo. Užitek počasnosti vključuje pričakovanje, postopno odkrivanje in doživljanje tudi po izpolnjeni želji. Čas omogoča globino, ustvarjamo pa jo s prisotnostjo in pripravljenostjo, da se prepustimo. Prisotnost brez pričakovanja dopušča, da se zgodi tudi kaj, česar nismo načrtovali. Najboljši citati »Ker globoko lahko pridemo samo počasi …« – dr. Andreja Pšeničny »Ljudje znamo uživat tudi v napetosti, v tem, da še ni konec.« – Iztok Prosen »Velike stvari ne prenesejo, da jih lovimo.« – dr. Andreja Pšeničny »Mogoče počasnosti v življenju ne pogrešamo toliko, kot pogrešamo nekoga, ki bi nam dovolil, da si vzamemo čas.« – Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski analitik, raziskujeta pogum, presojanje tveganja in odnos do strahu. Osvetljujeta, kako se pogum razvija skozi izkušnje in odnose ter kaj nam omogoča sprejeti negotovost. O epizodi Pogum zahteva, da dovolj dobro presodimo nevarnost in svoje meje, nato pa sprejmemo tveganje, katerega izida ne moremo poznati. Toda razumevanje samo še ne pomeni, da si upamo tudi ravnati. Andreja in Iztok raziskujeta, kaj nam omogoča narediti ta korak in zakaj isto tveganje za vsakogar pomeni nekaj drugega. Strah, s katerim nevarnost merimo, je bil umerjen v otroštvu in še danes javlja tudi nevarnosti, ki jih ni več. Zato svoje meje marsikdaj spoznamo šele od zunaj, ob nekom, ki nevarnost pozna in se je ne boji; pogum si najprej sposodimo, šele potem postane naš. Razlika med pogumom, predrznostjo in kljubovanjem se posebej jasno pokaže takrat, ko bi morali odnehati. Vprašanje je, ali zmoremo spremeniti odločitev ali moramo vztrajati, da bi ohranili predstavo o lastni moči. Ključne točke Namesto vprašanja, ali je nekaj varno ali nevarno, si zastavimo dve: kakšno je tveganje in kakšne so moje meje znotraj njega. Intenzivnost strahu pri tem ni merilo ogroženosti. Popolna gladkost ni znak varnosti, ampak odsotnost informacije: človek brez vidne napake, skupina brez trenja, partnerstvo brez konflikta nam ne povedo, kaj se v njih skriva. Nevarnost pogosto ustvarimo sami: kdor povsod pričakuje napad, ugrizne prvi. Kadar se nam nekaj ponavlja, je vredno preveriti, ali smo tisti, ki to sprožamo. Pravočasen umik in iskanje pomoči zahtevata pogum, kadar moramo zanju opustiti predstavo o lastni nezlomljivosti. Najboljši citati "Strah je signal, ampak pogosto javlja nevarnosti, ki so stare desetletja in jih ni več. Včasih se najbolj bojimo katastrofe, ki se je že zgodila." - Iztok Prosen »Kdor se noče izpostaviti bolečini, se ne izogne samo bolečini, ampak tudi vsemu, kar gre z njo: bližini, vznemirjenju in miru ob drugem človeku.« – Andreja Pšeničny »Tisti, ki je na videz predrzen, je lahko najbolj prestrašen od vseh. Vprašal bi ga, ali se boji tako zelo, da mora skakati.« – Iztok Prosen »Pogum enega ne poveča poguma drugega. Tisti, ki je manj pogumen, določa, do kod bosta v odnosu šla.« – Andreja Pšeničny »Ključno je, da zaradi strahu ne zavrnemo življenja in da zaradi želje po življenju ne spregledamo nevarnosti.« – Andreja Pšeničny

1. Govornika V epizodi se pogovarjata dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski analitik. Tokrat o tem, kaj je v človeku zares dragoceno, zakaj tega večinoma ne vidimo niti sami in kako redki so ljudje, ki to vidijo. 2. O epizodi Večina nas za svoje bisere šteje tisto, za kar smo bili pohvaljeni: da smo uspešni, pridni, ustrežljivi. To ni res. Znanje in spretnosti smo dobili od drugih, pridnost smo razvili za druge. Biser je tisto, kar je nastalo iz nas samih in se ne da kupiti, izsiliti ali ponarediti: kako čutimo, kako gledamo na stvari, kako mislimo, kako ljubimo, naš humor, naša nežnost, naš eros, naša živost. Kadar tega pri nas ni opazil nihče, ko smo bili otroci, vrednosti svojega ne prepoznamo niti sami. Zato svoje bisere prvi poteptamo sami, še preden bi jih komu pokazali. Kako redko kdo to vidi, pove zgodba o enem najboljših violinistov na svetu, ki je igral glasbo iz svojega koncerta v podzemni železnici. Mimo je šlo več kot tisoč ljudi, ustavilo se jih je sedem. Ustaviti pa so se hoteli vsi otroci, starši so jih vlekli naprej. Srhljivo je, kako malo ljudi prepozna izjemnost, če jim nihče ne pove, da je pred njimi. A če ljudje nečesa ne prepoznajo, to ne pomeni, da kvalitete ni, ampak samo, da je ne vidijo. Gluhi za lepo se ne rodimo, to se naučimo. In vsak od nas je za kakšen biser tudi svinja. Nato govorita o tem, zakaj svoje bisere znova in znova nosimo prav tistim, ki jih ne vidijo. Ko svojo brez pogojevanja ljubezen  dajemo tistim, ki  je ne spoštujejo. Ali jo celo zlorabijo – kar  naredi zavist tistih, ki vidijo zelo dobro. In ključno -  po čem spoznaš odnos, v katerem si viden in sprejet brez boja za priznanje. Bisere je treba kazati, sicer izgubijo »sijaj« – svojo vrednost. Vprašanje je samo, komu. 3. Ključne točke Naši biseri niso tisto, za kar so nas hvalili. Pridnost, ustrežljivost in uspeh smo razvili za druge. Biser je, kar je nastalo iz nas samih: kako čutimo, mislimo, ljubimo, naš humor, nežnost, eros. Če ljudje nečesa ne prepoznajo, to ne pomeni, da kvalitete ni. Pomeni samo, da je ne vidijo. Tudi aplavz pogosto velja odru in imenu, ne stvari sami. Vprašanje ni, koliko pokazati, ampak komu. Pokaži malo, poglej, kaj se zgodi, potem daj več. Priznanja ne čakaj pri ljudeh, ki ti ga niso dali nikoli. Tudi tisti, ki te imajo radi, gredo kdaj mimo tvojih biserov. Dober odnos je tisti, v katerem jim to lahko poveš in se vrnejo. Ljubezen ni nagrada in sprejetja si ni treba zaslužiti. 4. Najboljši citati »Ekonomija dragocenega ni vprašanje, kaj in  koliko pokazati, ampak komu.« - dr. Andreja Pšeničny »Pred slepim občinstvom sem skrit. Pred nekom, ki vidi, sem gol.« - Iztok Prosen »Nihče ni svinja za vse bisere in nihče ni poznavalec za vse.« - dr. Andreja Pšeničny »Mi zamenjujemo nedostopnost z vrednostjo.« - dr. Andreja Pšeničny »Otroka ne gradi popolna uglašenost, ampak izkušnja, da se da zgrešeno popraviti.« - Iztok Prosen »Nasprotje zavisti ni ravnodušnost, ampak hvaležnost.« - Iztok Prosen

 Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, raziskujeta veselje do življenja, zmožnost uživanja in vlogo odnosov pri ohranjanju notranje živosti.  O epizodi Zakaj je lahko dan, v katerem se skoraj nič ne zgodi, eden najbolj polnih? Pavlova sredi nevihte, pisanje na morju in dolge ure plovbe odpirajo pogovor o tem, kaj življenje napolni z občutki, čustvi in pomenom. Andreja pripoveduje o doživetjih, ob katerih je bilo malo dogajanja dovolj za veliko veselja. Iztok dodaja igrivost vsakdanje »režije« — pozornost, s katero običajen večer spremenimo v nekaj, v čemer uživamo. Skupaj razlikujeta med uživanjem in goltanjem doživetij ter med željo in notranjo prisilo. Razmišljata o svobodi znotraj omejitev, zaupanju in odnosih, v katerih lahko ohranjamo ali postopoma opuščamo svoje veselje. Slaviti življenje pomeni tudi dati prostor tistemu, kar nas zanima, gane in razveseli, brez zahteve, da mora iz vsakega doživetja nastati dosežek. Ključne točke •    Polnost je v doživljanju. Število dejavnosti ne pove, koliko smo občutili in kaj je postalo del nas. Tudi miren, običajen dan je lahko notranje bogat. •    Užitek ima drugačno dinamiko kot prisila. Razlika med »to hočem« in »brez tega ne zdržim« pomaga prepoznati, kdaj uživamo in kdaj predvsem pomirjamo tesnobo. •    Igrivost in pozornost ustvarjata prostor za veselje. Majhne podrobnosti lahko obogatijo vsakdan, tudi kadar okoliščine zahtevajo prilagoditev. •    V odnosu mora ostati prostor za oba. Različna zanimanja lahko sobivajo; odpovedovanje temu, kar nas veseli, pa postopoma osiromaši naše življenje. Najboljši citati "Problem ni nujno v tem, da se nič ne dogaja, ampak da se med vsem tem dogajanjem znotraj nas nič ne zgodi." - dr. Andreja Pšeničny "Pri uživanju obstaja sitost. Pri goltanju pa te sitosti ni." - dr. Andreja Pšeničny "Živost ni isto kot produktivnost notranjega sveta." - Iztok Prosen "Včasih je nekaj vredno prav zato, ker ni uporabno." - Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, razčlenjuje družinsko simbiozo, prenos čustvenih potreb med generacijami in krivdo ob osamosvajanju. Iztok Prosen, skupinski terapevt, osvetljuje otrokovo željo po popolni pripadnosti, njegovo zaznavanje nevarnosti in vlogo terapevta pri ločevanju. O epizodi Rdeča kapica odpira vprašanje, kako lahko skrb in ljubezen postaneta način čustvenega požiranja. Andreja skozi odnos med materjo, babico in deklico razloži kanibalsko simbiozo: vez, v kateri drugi služi zadovoljevanju naših potreb, njegova samostojnost pa ogroža odnos. Mati lahko svojo svobodo odplačuje z otrokom, ki prevzame njeno mesto pri prejšnji generaciji. Iztok to razlago sooča z otrokovo lastno željo po popolni bližini in sprejetosti. Pogovor se razvije v razpravo o razcepu med dobrim in ogrožajočim bližnjim, izgubljanju zaupanja v lastno zaznavo ter krivdi ob osamosvajanju. Govornika odpreta tudi vprašanje terapevtske pomoči: kako podpreti človekovo samostojnost, ne da bi odnos s terapevtom postal nova simbioza. Ključne točke •    Otrok kot nadomestilo: starši lahko svojo svobodo odkupujejo tako, da otroka prepustijo čustvenim potrebam svojih staršev. •    Dobra babica in volk: idealiziranje bližnjega otroku otežuje, da bi zaupal lastnemu zaznavanju nevarnosti. •    Krivda ob odhodu: otrok prevzame odgovornost za odnos in pozneje svojo samostojnost doživlja kot prizadejanje drugega. •    Pomoč pri osamosvajanju: terapevt in skupina podpreta človekovo zmožnost, da odide; reševanje namesto njega lahko ustvari novo odvisnost. Najboljši citati "Mati je bila hrana, preden je postala dobaviteljica." - dr. Andreja Pšeničny "Lažemo otrokom, da je svet varen, ker si lažemo sebi." - Iztok Prosen "Ker je krivda v lastnih rokah znosnejša od nemoči v tujih." - dr. Andreja Pšeničny "Tretji ni tisti, ki reši. Tretji je tisti, v katerem ta človek spet najde to moč, da se lahko sam reši." - Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, v epizodi zrele obrambe razume predvsem kot sposobnost živeti z resničnostjo, ki je ne moremo vedno izbrati ali spremeniti. Skozi zgodbo Robina Hooda poudarja pomen psihične fleksibilnosti, ohranjanja vrednot, odnosov in sposobnosti žalovanja. Iztok Prosen, skupinski terapevt, izhaja iz zgodbe Šeherezade, ki pod neposredno grožnjo smrti preživi s pripovedovanjem. Ob njej razlaga supresijo, sublimacijo, humor, altruizem, anticipacijo in afiliacijo ter opozarja, da imajo tudi najbolj zrele obrambe svojo manj zdravo različico. O epizodi Epizoda zaključuje cikel o obrambnih mehanizmih z vprašanjem, kaj sploh pomeni zrela obramba. Iztok izhaja iz Šeherezade, Andreja pa ji postavi nasproti Robina Hooda; razlika med njima odpre razpravo o izbiri, prilagajanju resničnosti in psihični fleksibilnosti. Skozi različne obrambne mehanizme sogovornika raziskujeta tudi njihove manj očitne pasti ter vprašanje, kdaj obramba postane psihična sposobnost in kdaj ostaja način izogibanja. Epizoda se konča pri izgubi in žalovanju – tam, kjer se pokaže, ali človek zmore prenesti resničnost, ne da bi moral razvrednotiti tisto, kar je izgubil. Ključne točke •    Zrela obramba ohranja stik z resničnostjo in se prilagaja situaciji. •    Supresija čustvo zavestno odloži, ne izbriše. •    Humor, ustvarjalnost in pomoč drugim lahko postanejo tudi beg. •    Zrelo žalovanje ohrani vrednost izgubljenega, ne da bi ga razvrednotilo. Najboljši citati "Potlačitev je, ko pokrova ne najdeš več. Supresija je, ko ga držiš v roki." - Iztok Prosen "Šala je lahko najbolj zdrava stvar na svetu, ampak lahko je pa tudi zid." - Iztok Prosen "Slovo ne potrebuje odgovora, potrebuje pa, da je izrečeno." - dr. Andreja Pšeničny "Najbolj zrel ni tisti, ki prenese resničnost brez obrambe, ampak tisti, ki mu je ni bilo treba spremeniti, da bi jo lahko prenesel." - dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski analitik in psihoterapevt, nadaljujeta serijo o psiholoških obrambah. Tokrat raziskujeta obrambe, ki človeku omogočajo, da ravna v nasprotju s svojo podobo o sebi, ne da bi jo moral zares spremeniti. 2. O epizodi Kaj naredimo z deli sebe, ki se ne ujemajo s tem, za kar se imamo? Slika Doriana Graya postane prispodoba človeka, ki lahko živi svoje želje, agresijo in krutost, medtem ko njihove posledice nosi njegov portret. Epizoda pokaže različne načine, kako psiha ohranja »čisto vest«: protislovja spravi v ločene predale, nesprejemljivo čustvo pokaže kot njegovo nasprotje, jezo usmeri na varnejšega človeka, agresijo izrazi skozi molk ali opustitev, slabo dejanje skuša izbrisati z dobrim ali pa se izogne vsemu, kar bi ga prisililo v soočenje s seboj. Andreja ob tem pokaže še korak dlje: v narcistični organizaciji ne gre več samo za blaženje konflikta, ampak za ohranjanje podobe sebe tako, da posledice nesprejemljivih delov začnejo nositi drugi. Rdeča nit epizode je zato preprosta: obramba ne odstrani tistega, kar je v nas. Poskrbi le, da tega ni treba doživeti kot del sebe. Toda račun ne izgine. Plača ga odnos, drugi človek ali nazadnje človek sam. 3. Ključne točke •    Obramba ne odpravi čustva ali impulza, ampak spremeni način, kako in kje se izrazi. •    Človek lahko iskreno verjame v svojo dobroto in hkrati ravna v nasprotju z njo. •    Ključno vprašanje je, kdo nosi posledice tistega, česar sami nočemo nositi. •    Tisto, kar izločimo iz svoje podobe o sebi, s tem ne izgine. 4. Najboljši citati »Vprašanje ni, ali imaš podstrešje. Vprašanje je, kaj hraniš na podstrešju in kako pogosto greš tja pogledat.« – Iztok Prosen »Oboje vem, ampak samo eno sem jaz.« – Andreja Pšeničny »Največ jeze ne dobijo tisti, ki so za nam prizadejali največ, dobijo jo tisti, ki nas imajo najraje, ker so varni.« – Iztok Prosen »Račun vedno nekdo plača.« – Iztok Prosen »Dorian zelo dobro ve, kaj je na sliki. Hodi jo gledat in sklene, da videno zanj ne velja.« – Andreja Pšeničny

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny iz klinične perspektive govori o tem, kako posameznik zadržuje in predeluje težka čustva ter kako okolica pogosto nagrajuje prav njihovo neizražanje. Iztok Prosen razlaga nevrotske obrambne mehanizme – potlačitev, izolacijo afekta, intelektualizacijo, racionalizacijo in minimalizacijo – ter jih poveže z Andersenovo Snežno kraljico. 2. O epizodi Epizoda obravnava nevrotske obrambe, ki so pogosto videti kot zrelost, moč ali profesionalnost. Človek ostaja funkcionalen, svojo bolečino pa zadrži zase, zato okolje njegovo obrambno držo pogosto celo nagrajuje. Osrednja metafora je deček Kaj iz Snežne kraljice: razum ostaja dejaven, čustva pa zamrznejo. Govornika pokažeta razliko med zdravo regulacijo, pri kateri človek čustvo zadrži, predela in nato izrazi, ter psevdokontinenco, pri kateri ga samo trajno zadržuje. Posebej opozorita na intelektualizacijo – razmišljanje o čustvih namesto njihovega doživljanja – ter racionalizacijo, pri kateri razum naknadno izdela sprejemljivo razlago za odločitve, katerih pravi razlog ostaja nezaveden. Zaključek epizode poudari odnos: človek se ne »odtaja« samo zato, ker razume svoje obrambe, ampak ob nekom, ki zmore njegovo doživljanje sprejeti in zdržati. 3. Ključne točke •    Mirnost še ne pomeni, da je bilo čustvo predelano. •    Pohvala za »moč« je lahko tudi pritisk, naj človek svojih težkih občutkov ne pokaže. •    Razumevanje lahko postane obramba, če nadomesti dejansko čustveno izkušnjo. •    Čustvena regulacija in sprememba nastajata predvsem v odnosu. 4. Najboljši citati »Vprašanje ni, ali potlačimo. Vprašanje je, koliko sebe smo pripravljeni izgubiti zato, da imamo mir.« – Iztok Prosen »Okolje noče človeka, ampak samo uporabnost tega človeka.« – dr. Andreja Pšeničny »Zgodba brez čustva ni predelana zgodba, je samo zamrznjena zgodba.« – Iztok Prosen »Odtajamo se samo ob nekom. V odnosu, ki ni zmrznjen.« – Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Petra Pana raziskujeta manične obrambe – beg pred žalostjo, izgubo, odvisnostjo in ranljivostjo v lahkotnost, gibanje, nadzor in razvrednotenje. Ob tem odpirata tudi nasprotno nevarnost: odraslost, ki pod imenom zrelosti zahteva odpoved živosti, igri in želji. O epizodi Peter Pan ni problematičen zato, ker leti, temveč zato, ker ne more pristati. Manična obramba težka občutja prekriva z njihovim nasprotjem: z energijo, dejavnostjo, veseljem, nadzorom ali občutkom, da nikogar ne potrebujemo. Toda epizoda jasno razlikuje med manično in živo lahkotnostjo: ni vsaka radost beg in ni vsaka igra infantilna. V odnosih se beg pokaže predvsem tam, kjer bi morali priznati, da nam je nekdo pomemben. Ljubiti pomeni tvegati izgubo, potrebovati drugega pa pomeni sprejeti lastno ranljivost. Zato se obramba lahko izrazi kot samozadostnost, nadzor ali razvrednotenje izgubljenega: »saj mi ni bilo mar« pogosto prikriva prav nasprotno – da je bilo nekaj preveč pomembno, da bi lahko prenesli izgubo. Toda rešitev ni preprosto »pristati«. Tudi odraslost lahko postane obramba, če pomeni konformizem in odpoved želji, igri ter vitalnosti. Zrelost zato ni izbira med tlemi in nebom, ampak sposobnost prehajanja: znati leteti, ne da bi zanikali realnost, in pristati, ne da bi izgubili živost. Ključne točke •    Manična obramba bolečino prekriva z lahkotnostjo, aktivnostjo, nadzorom ali razvrednotenjem. •    Žalost ni nasprotje ljubezni, ampak njena cena: kdor ljubi, tvega izgubo in potrebuje drugega. •    Ni vsak let beg in ni vsak pristanek zrelost; tudi »odraslost« lahko postane način odpovedovanja sebi. •    Zrelost pomeni možnost izbire: znati leteti in pristati, ne da bi eno ali drugo postalo prisila. Najboljši citati »Ne bežimo pred žalostjo, ker smo šibki, bežimo, ker nam je mar. Žalost je namreč cena ljubezni.« – Iztok Prosen »Saj mi ni bilo mar, je ena najbolj prozornih laži človeške psihe.« – dr. Andreja Pšeničny »Veselje in žalost nista nasprotje. Pravo veselje žalost vsebuje.« – Iztok Prosen »Zrelost ni dokončen pristanek, ampak sposobnost prehajanja. Znam leteti, ne da bi zanikal tla, in znam pristati, ne da bi izgubil nebo.« – dr. Andreja Pšeničny »Tragedija Petra Pana ni v tem, da leti, ampak v tem, da je vsaka možnost zanj napačna. Če leti, ostane sam. Če pristane, tvega, da izgubi sebe.« – dr. Andreja Pšeničny

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Trnuljčice raziskujeta obrambne mehanizme in posledice pretirane zaščite. V ospredju so fantazija, zanikanje, somatizacija, regresija in disociacija ter vprašanje, kdaj zaščita postane zapor. O epizodi Trnuljčica ni zgodba o dekletu, ki čaka na princa, temveč o človeku, ki ga družinski sistem v imenu zaščite izolira od realnosti in mu s tem preprečuje razvoj. Fantazija popolnega otroka ga ujame v starševska pričakovanja, odstranjevanje nevarnosti pa mu odvzame možnost, da bi se postopoma naučil prenašati frustracije, konflikte in omejitve življenja. Obrambe so nujne, kadar je realnosti preveč, vendar postanejo problem, ko začasno zatočišče postane trajen način življenja. Tudi princ zato ni rešitelj: drugi lahko pomaga ustvariti pogoje za prebujenje, ne more pa živeti namesto nas. Če odvisnost od družine samo zamenja odvisnost od partnerja ali terapevta, se zapor zgolj preseli v nov odnos. Ključne točke •    Obrambe nas varujejo, dokler omogočajo predelavo; ko preprečujejo razvoj, postanejo zapor. •    Pretirana zaščita otroku odvzame izkušnje, skozi katere bi se lahko pripravil na realnost. •    Simptom posameznika lahko vzdržuje tudi obrambno ravnovesje celotnega družinskega sistema. •    Drugi lahko omogoči izhod, vendar je cilj avtonomija, ne zamenjava ene odvisnosti z drugo. Najboljši citati »Ko gremo v življenje, stopimo v ring. Tepeni bomo v vsakem primeru. […] Zmaga tisti, ki je manj tepen.« – dr. Andreja Pšeničny »Obrambe niso sovražnik, so način, kako psiha kupi čas, dokler resničnosti ne zmore prebaviti.« – Iztok Prosen »Česar ne moremo izgovoriti in predelati, ne začutimo, ampak odigramo.« – Iztok Prosen »Če jo drugi reši tako, da jo nadomesti, se zapor samo preseli iz gradu v odnos.« – dr. Andreja Pšeničny »Trnuljčica se mora sama zbuditi. Ampak najprej mora nekdo priznati, da je bila zaprta.« – dr. Andreja Pšeničny