11. december: Sin nam spolnjuje božje obljube

Iz Duhovne pesmi sv. Janeza od Križa, duhovnika Spoznavanje skrivnosti, skrite v Jezusu Kristusu Čeprav so sveti učitelji odkrili in svete duše dojele toliko skrivnosti in čudovitih del, je vendar še vse več tega, kar ostane neizraženo in nedojeto. Tako imamo v Kristusu mnogokaj razglabljati. On je kot bogat rudnik z mnogimi zakladi; čimbolj ga koplješ, tem manj mu prideš do konca. Nasprotno, v vsakem novem ležišču naletiš na nove žile, polne novega bogastva. Zato je dejal sveti Pavel o Kristusu: V Kristusu so skriti vsi zakladi in vsa modrost. Do teh zakladov pa duša ne more priti niti se jim ne more približati, če ne gre prej skoz preskušnjo notranjega in zunanjega trpljenja. Kajti že tega, kar v tem življenju lahko spoznaš o Kristusovih skrivnostih, ne moreš spoznati brez mnogo trpljenja in če ti Bog ne podeli razumskih in čutnih milosti in če ni poprej veliko duhovnega napora. Vse milosti, ki jih lahko dosežeš v tem življenju, so namreč nižje od spoznanja Kristusove skrivnosti. Vse so le priprava, da dosežeš to spoznanje. O da bi že razumeli, kako je mogoče priti do obilnosti in modrosti mnogovrstnega božjega bogastva samo po obilnosti mnogovrstnega trpljenja in da bi v tem trpljenju videli svojo tolažbo in bi si ga želeli! In kako si duša, ki zares hrepeni po božji modrosti, želi najprej trpljenja in »obilnosti križa«, da bi mogla doseči božjo modrost. Prav zato je sveti Pavel opozarjal Efežane, naj ne omagajo sredi preskušenj, naj bodo močni in ukoreninjeni v ljubezni, da bodo mogli razumeti z vsemi svetimi, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, da bodo mogli spoznati vse spoznanje presegajočo Kristusovo ljubezen, da bodo polni vse božje polnosti. Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.  

Iz knjige O devištvu sv. Ambroža, škofa (12, 68.74-75; 13, 77-78) Tvoja zunanjost odseva lepoto tvoje duše Ti, ena izmed ljudstva, izmed množice, vsekakor ena od devic, ki z nje zunanjosti odseva lepota njene notranjosti (primerjal bi te s Cerkvijo!) le še naprej misli na Kristusa. V svoji umaknjenosti in nočnih urah misli na Kristusa in se nadejaj njegovega prihoda v vsakem trenutku. Takšno te je Kristus želel, takšno te je izvolil. On prihaja samo, če so vrata odprta. Prišel bo, saj se ne more izneveriti besedi, ko je obljubil, da pride. Objemi ga, ki si po njem hrepenela; stopi k njemu in te bo razsvetlil; drži ga, prosi ga, naj ne odide kmalu, zaklinjaj ga, naj ostane. Božja beseda namreč teče, naveličani je ne ujamejo, malomarni je ne obdržijo. Naj se tvoja duša oklepa božje besede, naj hodi po sledeh nebeške govorice, gre namreč urno mimo. Kaj potem pravi? Iskala sem ga, pa ga nisem našla; klicala sem ga, vendar me ni poslušal. Ne misli, da mu ne ugajaš ti, ki si ga klicala in prosila in odprla, ker je tako hitro odšel: često pusti, da smo skušani. Kaj pravi slednjič v evangeliju, ko ga množice prosijo, naj ne odhaja? Še drugim mestom moram oznaniti božjo besedo, ker sem za to poslan. Čeprav se ti zdi, da je odšel, pojdi ven in ga spet išči. Kdo pa te mora učiti, če ne sveta Cerkev, kako moreš Kristusa obdržati? Da, že te je poučila, če razumeš, kar bereš: Kako malo časa, pravi, je minilo, odkar sem šla od njih, ko sem našla, kogar ljubi moja duša: prijela sem ga in ga ne bom izpustila. Kateri torej Kristusa obdržijo? Privežemo ga, ne z vezmi krivice, ne z vozli vrvi; temveč s sponami ljubezni, z vajetmi razuma, obdržimo ga z ljubeznijo srca. Če hočeš tudi ti Kristusa držati, torej išči, niti se ne boj kazni; pogostoma je lažje najti Kristusa med telesnimi mukami in med rokami samih preganjalcev. Kako malo časa, veli, je minilo, odkar sem šla od njih. Ko se boš po kratkem času in neznatnem hipu izmaknila rokam preganjalcev in se ne boš uklonila oblastem sveta, ti bo prišel naproti Kristus in ne bo pustil, da bi bila še dalje skušana. Katera tako išče Kristusa in ga najde, lahko reče: Prijela sem ga in ga ne bom izpustila, dokler ga ne povedem na dom svoje matere in v izbo nje, ki me je spočela. Kaj je dom tvoje matere in njena izba, če ne notranjost in skrivnost tvojega bitja? Na tem domu ostani, ta notranji dom čisti; ko bo brez madeža, se bo dvignil duhovni dom v sveto duhovništvo, povezan z vogelnim kamnom, in bo Sveti Duh v njem prebival. Katera tako išče Kristusa, ga tako roti, ni razočarana, on je ne zapusti, temveč jo vedno spet obišče; kajti z nami je do konca sveta.  

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (147. govor) Ljubezen želi videti Boga   Ko je Bog videl, da svet iz strahu pred njim omaguje, ga je sklenil poklicati nazaj in prikleniti nase z ljubeznijo, povabiti z milostjo, povezati s seboj s prisrčnostjo. Zato po maščevalnem potopu, ki je umil zemljo, pokvarjeno od zla, postavi Noeta za očeta novega veka, ga prijazno nagovori, mu zbuja otroško zaupanje, ga usmiljeno pouči o tedanjem stanju in z milostjo tolaži glede prihodnosti. Ne ukazuje mu več, ampak sodeluje pri njegovem delu in vkrca na ladjo vse potomce te dobe, da bi občestvena ljubezen pregnala suženjski strah in skupna ljubezen ohranila to, kar se je bilo rešilo s skupnim naporom. Zato Bog izmed poganov pokliče Abrahama, razširi njegovo ime, ga postavi za očaka vere, spremlja na poti, varuje v tujini, obogati, poveliča z zmagami, da v poroštvo obljube, reši sramotenja, počasti z obiski in nepričakovano rojenim sinom. Vse to stori samo zato, da bi se Abraham, pritegnjen s tolikšno sladkostjo božje ljubezni, učil Boga ljubiti ne pa bati, ga častiti z ljubeznijo, ne pa s strahom. Zato Bog Jakoba na begu tolaži s sanjami v spanju, ga ob vrnitvi izzove k dvoboju in ga objame z borilsko spretnostjo, da bi Jakob ljubil Očeta, ne pa se ga bal. Zato Bog pokliče Mojzesa v domačem jeziku, ga nagovori z očetovsko ljubeznijo in ga povabi, naj postane osvoboditelj svojega ljudstva. Toda ob tem, kar smo navedli - ko je človeška srca vžgal plamen božje ljubezni in je človeške čute do dna prevzela njena opojnost - so si ljudje z oslabelim umom zaželeli gledati Boga s telesnimi očmi. Boga, ki ga ne more zaobjeti ves svet, naj bi torej zaznal človeški pogled? Postava ljubezni se ne ozira na to, kaj je uresničljivo, kaj mora in kaj more biti. Ljubezen se ne meni za razsodnost, je iz uma, ne ve za mero. Ljubezen se ne utolaži pred nemožnostjo, se ne ustraši težav. Ako ljubezen ne doseže zaželenega, ugonobi ljubitelja. In zato hiti tja, kamor jo žene, ne kamor bi morala iti. Ljubezen rodi hrepenenje, zaplamti v ognju, v žaru teži po nedoseženem. Kaj naj rečem še več? Ljubezen ne trpi, da ne bi zrla tega, kar ljubi. Zato so vsi sveti imeli to, kar so bili dosegli, za nekaj malega, dokler Gospoda niso videli. Odtod je v ljubezni, ki hrepeni po gledanju Boga, čeprav zanemarja presojo, veliko pobožnosti. Zaradi tega je Mojzes upal reči: Če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje obličje! In psalmist pravi Bogu: Razjasni svoj obraz! Navsezadnje so tudi pogani oblikovali malike zato, da bi v svojih blodnjah z očmi zaznali, kar so častili.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 109, 1) Sin nam spolnjuje božje obljube   Bog je postavil rok za obljubljanje in rok za spolnjevanje svojih obljub. Rok za obljubljanje je bil v času prerokov do Janeza Krstnika. Zdaj smo v času spolnjevanja obljub in ta rok traja do konca. Zvesti Bog se je hotel pri nas zadolžiti, čeprav mu nismo ničesar dali. Sam se nam je zadolžil z obljubami. Ni mu bilo dovolj, da se je obvezal. Pismeno nam je obljubil. Izdelal je popis svojih obljub, da ga v izpolnilnem roku lahko nadziramo, kdaj mora kaj izpolniti. Doba prerokovanja je bila, kakor smo že večkrat rekli, čas za napovedovanje obljub. Obljubil je večno zveličanje, blaženo in neminljivo življenje z angeli, obljubil nevenljivo dediščino, večno slavo, gledanje njegovega obličja, svoj sveti dom v nebesih. Po vstajenju nas bo osvobodil strahu pred ponovno smrtjo. To je njegova zadnja obljuba, na katero stalno mislimo, in, ko jo bomo dosegli, si ne bomo ničesar več želeli ne zahtevali. Niti tega nam ni zamolčal, po kakšni vrsti se bo pred koncem vse spolnjevalo, ampak nam je tudi to z obljubo napovedal. Ljudem je obljubil božanstvo, umrljivim nesmrtnost, grešnikom odpuščanje, ničvrednim slavo. Ker so se pa božje obljube ljudem zdele neverjetne, ko pač niso mogli razumeti, kako naj umrljivi, krhki, ničvredni, slabi ljudje iz prahu in pepela postanejo enaki božjim angelom, se ni ljudem obvezal samo s pismeno pogodbo, ampak nam je dal, da nam olajša vero, še srednika vere. In ta ni nikak knez, ne angel ne nadangel, ampak edini Sin. Njegov Sin nam je pokazal, kod nas bo vodil k obljubljenemu cilju. Bogu vrh tega ni bilo dovolj, da nam da svojega Sina za vodnika na poti. Dal nam ga je tudi za pot. Vodi nas in po njem hodimo! Edini božji Sin je torej moral priti k ljudem, se učlovečiti, po učlovečenju je moral umreti, vstati, iti v nebesa, sesti na Očetovo desnico, spolniti narodom svoje obljube in, ko bo narodom vse spolnil, bo moral priti zahtevat, kar je vnaprej določil. Moral bo razločiti posode jeze od posod usmiljenja, da brezbožnim vrne, kar jim je zagrozil, pravičnim, kar jim je obljubil. Vse to je bilo treba prerokovati, napovedati, zaupati bodočnosti, da se ne bi ustrašili, ko bi nas iznenadilo, ampak da v to verujemo in po veri pričakujemo.  

Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 48) Eshatološki značaj potujoče Cerkve   Cerkev, v katero smo v Kristusu Jezusu poklicani vsi in v kateri po božji milosti dosegamo svetost, bo dosegla popolnost šele v nebeški slavi, ko bo prišel čas prenovitve vsega. Tedaj bo s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet, ki je tesno zvezan s človekom in se po njem približuje svojemu namenu. Ko je bil namreč Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi. Ko je vstal od mrtvih, je poslal svojega oživljajočega Duha v učence in je po njem svoje telo, ki je Cerkev, napravil za vesoljni zakrament odrešenja. Sedeč na Očetovi desnici neprestano deluje v svetu, da bi ljudi privedel v Cerkev, jih po njej tesneje združil s seboj in jih s tem, ko jih hrani s svojim lastnim telesom in krvjo, napravljal deležne svojega poveličanega življenja. Tista prenovitev torej, katera nam je obljubljena in ki čakamo nanjo, se je v Kristusu že začela, napreduje s pošiljanjem Svetega Duha in se po njem nadaljuje v Cerkvi, v kateri po veri spoznavamo smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine dovršujemo delo, katero nam je Oče izročil na svetu, in tako delamo za svoje zveličanje. Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že nepreklicno odločena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo. A dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej vzdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok.  

Iz razprave O vzpenjanju na goro Karmel sv. Janeza od Križa, duhovnika (2. knj., 22. pogl.) V Kristusu nam je Bog govoril   Glavni razlog, zakaj je bilo v stari zavezi prav, če so Bogu zastavljali vprašanja ter se je Bog enostavno moral prerokom in duhovnikom razodevati v videnjih, je bil ta, ker tedaj vera še ni bila tako globoko zakoreninjena. Evangeljskega zakona še ni bilo. Treba je bilo torej od Boga še marsikaj zvedeti. Bog je seveda moral govoriti z besedami, videnji, razodetji, s podobami in slikami, pa tudi z raznimi znamenji. Karkoli je tedaj odgovarjal, govoril in razodeval, spada med skrivnosti naše vere, ali vsaj meri na to, kar je z vero v neposredni zvezi. Ko pa je krščanska vera že globoko utemeljena in evangeljski zakon milostno razglašen, ni treba več spraševati, pa tudi nima smisla, da bi nam kdo odgovarjal kakor nekoč. Dal nam je Sina in nam s to edino samo svojo Besedo vse hkrati razodel. Zdaj nam nima nič novega več povedati. V tem je najgloblji smisel tiste oblasti, na katero se je sv. Pavel skliceval in Hebrejce prepričeval, naj že nehajo ravnati z Bogom, kakor je bila navada pod Mojzesovo postavo, ampak naj obrnejo pogled k samemu Kristusu. Zato jim pravi: Bog je nekdaj očetom na mnogotere načine govoril po prerokih. Te dni pa nam je spregovoril po Sinu. S temi besedami bi apostol rad povedal, da je Bog s svojo Besedo toliko povedal, da si ne moremo ničesar več želeti. Kar je prej prerokom govoril postopoma, je zdaj nam povedal z njim, ki nam ga je vsega popolnoma zaupal, to se pravi: s svojim Sinom. Kdor bi torej hotel Boga še zdaj spraševati ali bi zahteval od njega kakšno videnje ali razodetje, bi najbrž Bogu delal krivico, ker ne bi hotel svojega pogleda popolnoma upreti v Kristusa. Saj bi vendar iskal še nekaj novega izven njega. Bog bi mu mogel preprosto odgovoriti: Ta je moj ljubljeni Sin. Zadovoljen sem z njim. Kar poslušajte ga. S to svojo Besedo sem že vse povedal. Vanj se ozrite. Z njim sem vam vse povedal, vse razodel. V njem boste našli veliko več, kakor bi želeli in si upali prositi. S svojim Svetim Duhom sem se na gori Tabor sam spustil k njemu in rekel: Ta je moj ljubljeni Sin. Zadovoljen sem z njim. Poslušajte ga. Nima smisla, da zahtevate nov pouk in nove odgovore. Če sem prej kaj govoril, sem Kristusa le obljubljal. Če so me spraševali, so s svojimi vprašanji prosili Kristusa in upali nanj. V njem so imeli vse dobro, kar tudi zdaj zatrjuje vse evangeljsko in apostolsko učenje.

Iz govorov sv. Anzelma, škofa (52. govor) S tvojim blagoslovom je blagoslovljena vsa narava   Nebo, zvezde, zemlja, reke, dan in noč in kar koli je podrejeno človeški oblasti ali koristi, se radujejo, nebeška Gospa, ker so po tebi na neki način obnovljeni v izgubljenem dostojanstvu in obdarovani z novo neizrekljivo lepoto. Vse to je nekako umrlo, ko je bilo izgubljeno njim prirojeno dostojanstvo, ki je podpiralo življenje, delo ali potrebe tistih, ki hvalijo Boga, za kar je bilo vse to ustvarjeno. Z nasiljem je bilo pokopano in omadeževano z zlorabo tistih, ki hlapčujejo malikom, ker za to ni bilo ustvarjeno. Zdaj pa se kakor na novo vstali vse to veseli, ker jim je v čast, da jim vladajo tisti, ki priznavajo Boga, in jih uporabljajo. Z novo, neprecenljivo milino pa so se stvari vzradovale, ko so občutile, da sam Bog, njihov stvarnik, ne le nevidno nad njimi vlada, temveč jih tudi vidno med njimi posvečuje. Toliko dobrega je prišlo po blagoslovljenem sadu blagoslovljenega Marijinega telesa. Tudi to, kar je bilo v kraljestvu mrtvih, se veseli, da je po tvoji polni milosti osvobojeno. In kar je na svetu, se raduje, da je obnovljeno. Vsi pravični, ki so umrli pred njegovo smrtjo, ki daje življenje, se veselijo, ker je poveličani Sin tvojega slavnega devištva končal njihovo ujetništvo. Pa tudi angeli veselo vzklikajo, ker je zopet pozidano njihovo na pol porušeno mesto. O žena, polna milosti, iz tvoje prekipevajoče polnosti poškropljena znova ozeleni vsaka stvar! O blagoslovljena Devica, po tvojem blagoslovu je blagoslovljena vsa narava; ne samo da njo, stvar, blagoslavlja Stvarnik, ampak tudi stvar blagoslavlja Stvarnika. Bog je svojega Sina, edinega, rojenega iz svojega srca in sebi enakega, ljubil kakor sam sebe, a ga je dal Mariji. In iz Marije si je napravil sina, ne drugega, ampak prav tistega, da je bil hkrati sin obeh, božji Sin in sin Marijin. Vso naravo je Bog ustvaril in Bog je bil rojen iz Marije. Bog je vse ustvaril, Marija pa je Boga rodila. Bog, ki je vse naredil, je sam sebe naredil iz Marije. Tako je vse, kar je bil naredil, popravil. In tisti, ki je mogel vse iz nič narediti, tega, kar je bilo ranjeno, ni hotel brez Marije ozdraviti. Bog je zato oče ustvarjenega, Marija pa je mati obnovljenega. Bog je Oče, ki je vse ustvaril, Marija je mati, po kateri je bilo vse prenovljeno. Bog je namreč rodil njega, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Marija je rodila njega, po katerem je bilo vse odrešeno. Bog je rodil tistega, brez katerega sploh ne bi bilo ničesar. Marija je rodila tistega, brez katerega nič ne bi bilo dobro. O, res je Gospod s teboj. Tebi je dal Gospod, da ti z njim vsa narava dolguje toliko reči.  

Iz pisem sv. Ambroža, škofa (2, 1-2. 4-5. 7) Mila beseda bo navdušila ljudstvo   Prejel si duhovniško poslanstvo in na krmilu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, da te ne bodo mogli zmesti hudi viharji tega sveta! Res je morje veliko, prostrano, vendar se ne boj, zakaj on je Cerkev utemeljil na morjih in jo ustalil na tekočih vodah. Zato Gospodova Cerkev, zgrajena na apostolski skali, po pravici neomajno kljubuje tako številnim tokovom sveta in se upira silam podivjanega morja, ki ji še temeljev ne more načeti. Vanjo res pljuskajo valovi, a je ne stresejo. Čeprav prvine tega sveta često v velikem hrupu udarijo vanjo in se odbijejo, Cerkev trdno drži v rokah varen rešilni pristan, kamor sprejema tiste, ki so v nevarnosti. Čeprav se ziblje na morskih valovih, vendar plove tudi po rekah, predvsem po tistih rekah, o katerih je rečeno: Reke dvigajo svoje bučanje, reke dvigajo svoj hrum. So namreč take reke, ki bodo tekle iz osrčja tistega, ki se bo odžejal pri Kristusu in prejel Svetega Duha. Te reke torej dvignejo svoje bučanje, kadar so polne duhovne milosti. Tudi taka reka je, ki se steka v svete kakor hudournik. Obstoji pač tudi silna reka, ki razveseli spokojno in mirno dušo. Kdor zajame iz te prepolne reke, kakor je zajel evangelist Janez in Peter in Pavel, povzdigne svoj glas; kakor so apostoli z glasnim oznanjanjem razširili glas evangeljske pridige v vse pokrajine sveta, tako tudi ta začne oznanjati Gospoda Jezusa. Odžejaj se torej pri Kristusu, da bo zadonel tudi tvoj glas! Zajemi vode pri Kristusu, tiste vode, ki hvali Gospoda! Na več krajih zajemi vode, ki rosi iz preroških oblakov! Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev. Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato Sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo. Naj bodo tvoji govori tekoči, razumljivi, pregledni, da boš lahko vlival ljudstvu v ušesa prikupne besede o nraveh, da boš z milino svoje besede navduševal ljudstvo, da bo šlo voljno za teboj, kamor ga pelješ. Tvoji govori naj bodo modri. Tudi Salomon pravi: Ustnice modreca so orožje razuma; in drugje: tvoje ustnice naj se držijo vsebine, to je, naj bo zgradba tvojih govorov pregledna, smisel jasen, da tvoj govor ali razlaga ne bo potrebovala dodatnih pojasnil. Tvoj govor naj sam sebe podpira in nobena tvoja beseda naj ne bo prazna in brez smisla.  

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (123, 5) Moč ljubezni premaga bridkost smrti Gospod najprej vpraša, kar je vedel, in ne samo enkrat, marveč drugič, tretjič, namreč ali ga Peter ljubi; in prav tolikokrat ne sliši od Petra drugega, kot da ga ljubi; in prav tolikokrat ne naroči Petru nič drugega, kot da naj pase njegove ovce. Za trikratno zatajitev da trikratno izpoved, da ne bi jezik manj služil ljubezni, kot je služil strahu, in da se ne bi zdelo, da je preteča smrt izvabila več besed kot pričujoče življenje. Naj bo dokaz ljubezni - pasti Gospodovo čredo, ko je bilo znamenje strahu - zatajiti pastirja. Tisti, ki pasejo Kristusove ovce, a jih imajo za svoje, ne za Kristusove, kažejo, da ljubijo sebe, ne pa Kristusa. Zoper tiste, ki apostol nad njimi zdihuje, da iščejo svoje, ne pa kar je Jezusa Kristusa, se postavlja tolikokrat ponovljeno Kristusovo vprašanje. Kaj pomenijo besede: Ali me ljubiš? - Pasi moje ovce, drugega kakor: Če mene ljubiš, ne misli, da paseš sebe, ampak pasi moje ovce kakor moje, ne kakor svoje; v njih išči mojo slavo, ne svoje; moje gospostvo, ne svoje; moj dobiček, ne svojega, da ne boš v družbi tistih, ki v nevarnih časih ljubijo sami sebe in tisto, kar je s tem virom hudega v zvezi. Ljubimo torej ne sebe, ampak njega in, ko pasemo njegove ovce, iščimo ne, kar je našega, ampak kar je njegovega! Tega greha se morajo ogibati zlasti tisti, ki pasejo Kristusove ovce, da ne bodo iskali, kar je njihovega, ne pa kar je Jezusa Kristusa, in da ne bodo zaradi svojega poželenja izkoriščali tistih, za katere je bila Kristusova kri prelita. Ljubezen do njega se mora v pastirju njegovih ovac razvneti v tako silen duhovni ogenj, da premaga tudi naravni strah pred smrtjo, zaradi katerega se branimo smrti, četudi hočemo s Kristusom živeti. Pa kolikršna koli je bridkost smrti, jo mora premagati moč ljubezni, s katero ljubimo njega, ki je hotel za nas pretrpeti tudi smrt, ker je naše življenje. Ko bi namreč smrt ne imela nikake bridkosti ali le majhno, bi ne bila slava mučencev tako velika. Če si je pa Dobri pastir, ki je dal življenje za svoje ovce, celo izmed svojih ovac izbral toliko pričevalcev, to se pravi mučencev, koliko bolj se morajo za resnico do smrti in zoper greh do krvi boriti tisti, katerim izroča svoje ovce, da jih pasejo, to je, učijo in vodijo! Ker je torej šel Dobri pastir s svojim zgledom pred nami, kdo ne vidi, da ga morajo pastirji posnemati in iti za njim, ko so ga posnemale celo mnoge ovce, saj so pod njim, enim Pastirjem, v eni čredi tudi pastirji njegove ovce? Vse je namreč naredil za svoje ovce, ko je za vse trpel, in tudi sam je ovca postal, da je za vse trpel.  

Iz razlage evangeljske harmonije sv. Efrema, diakona (18, 15-17) Ostanite budni, Gospod se bo vrnil   Da bi Kristus naredil že konec apostolskemu spraševanju, kdaj se bo vrnil, jih je zavrnil: Tega še angeli ne vedo, niti Sin ne, nihče! Ni treba, da veste, kdaj bo to. Prikril nam je ta trenutek, da bi vsi ostali pozorni ter bi računali, da pride ob našem času. Če bi bil pa povedal, kdaj pride, bi njegov prihod izgubil pravi pomen. Sodobniki njegovega prihoda ne bi tako hrepeneli po njem. Napovedal je svoj prihod, ni pa rekel, kdaj pride, da bi človeški rodovi vseh časov z enakimi željami mislili nanj. Čeprav nam je Gospod dal znamenja svojega prihoda, si o pravem trenutku nismo na jasnem. Njegova znamenja se zelo spreminjajo. Ena minevajo, druga nastajajo. Zato je njegov zadnji prihod podoben prvemu. Kakor so pravični in preroki upali, da se bo tedaj razodel, in so ga čakali, tako tudi danes upa vsak pravi vernik, da ga bo dočakal v svojem času. Saj nam ni napovedal, kdaj pride. Posebej pa nam je zamolčal čas svojega prihoda, ker je želel, da nihče ne bi mislil, da vodi njegov prihod slepa usoda. Saj mu je vendar vse podložno! Kako bi naj mu bilo prikrito, kar je sam določil, ko je vendar še znamenja svojega prihoda jasno opisal. S takim ravnanjem je dal več časti znamenjem svojega prihoda. Zdaj lahko vsi rodovi menijo, da bo morda prišel ob njihovem času. Bedite torej, ker med spanjem naša narava ni pod našim nadzorstvom. Tedaj se ravna po naravnih težnjah in zakonih. Kadar pa se duša prepusti globokemu spancu, na primer malodušnosti ali žalosti, jo ima sovražnik v svojih rokah. Ravna z njo, kakor ga je volja. Nad naravo torej v snu gospodujejo naravne moči, nad dušo pa sovražnik. Gospod zahteva budnost za telo in dušo. Glede telesa nam naroča, naj ne zaspimo, glede duše pa, naj se varujemo lenobnega strahu. Zato pravi Sveto pismo: Zbudite se, pravični! Vstal sem in zdaj sem pri tebi. Ne omaguj! V njem imamo torej pomoč, da ne bomo omagali.